(OPENSOARING, 27. oktober 2020, besedilo in fotografije Boris Kožuh)
Zgodba se je začela pred dobrim desetletjem. Potem, ko sem nekajkrat obiskal zlete češkega kluba starodobnikov in zlete VGC, sem se tudi sam odločil za organizacijo mini-zlet za skupino zanesenjakov iz Češke, Slovenije in Hrvaške. Zlet bi moral biti na letališču Grobnik pri Reki, a sem ga moral odpovedati zaradi težav z edinim vlečnim letalom. Ker se je to zgodilo zgolj teden pred načrtovanim pričetkom, me je dolgo pekla vest. Prijatelji so si vzeli dopuste, zleta pa na koncu ni bilo. Zaradi neprijetnega občutka sem se nekaj let bolj ali manj izogibal tej temi. Celo tako neprijetno mi je bilo, da nekaj let sploh nisem obiskoval zletov češkega kluba starodobnikov (POTK). K boljšemu počutju mi ni pomagalo niti dejstvo, da sem pred tem nekajkrat k njim pripeljal jadralno letalo, ki ga prej še ni bilo na njihovih zletih. Prvič so imeli priložnost videti Tandem Tutorja T-31, M-200 in Olimpijo 419.
Končno sem po nekaj letih presekal ta majhni »gordijski vozel« in našel rešitev, ki sem jo lahko izpeljal sam brez velike organizacije. Spet sem izbral letališče Grobnik, toda tokrat letenje brez vlečnega letala. Vse vzlete smo izvajali z vlečnim avtomobilom. Bilo nas je okoli dvajset pilotov iz Češke, Slovenije in Hrvaške. Imeli smo tri starodobna jadralna letala: Mucha standard, K-7 in Orlik. Za večino je bilo to prvo srečanje z vzletanjem dvoseda v vleki z avtomobilom. Dosegali smo višine do 350 metrov in to je bilo dovolj za priključek na pobočje in na termiko.
Tako sem »poplačal svoj dolg« a hkrati je to bil začetek nove tradicije. Od takrat vsako leto organiziramo zlete starodobnikov. Jedrna skupina pilotov se skorajda ne spreminja, vsakokrat pa pride nekaj novih. Najbolj obiskani so naši zleti v Sinju. Tam smo eno leto imeli celo osem starodobnikov, od tega kar tri dvosedežne.
Letošnji zlet je organiziral naš poljski prijatelj in stalni udeleženec naših zletov Roman Kiełpikowski na prav posebnem letališču – Žar. To je letališče na gori in je vzdolž steze zelo nagnjeno: v spodnji polovici je kot naklona 5 stopinj in v zgornji celo 12 stopinj. Na dolžini 655 metrov je 43 metrov višinske razlike. Zato se vzleta samo v smeri po hribu navzdol in pristaja samo v smeri po hribu navzgor. Letališče je idealno za trening pristajanja v hrib. Takšno pristajanje velika večina pilotov pozna le teoretično. Tako smo si tudi zamislili naš zlet. Poleg letenja s starodobniki smo želeli izpeljati šolanje pristajanja v hrib. Toda deloma se je izkazalo da smo »delali račun brez krčmarja«. Ko smo načrtovali zlet še ni bilo letošnjega virusa na svetu. Zato nas je bilo na zletu le petnajst in večina je že prej letela na tem letališču. Tako je naša »šola pristajanja v hrib« imela več učiteljev kot učencev. Imeli smo štiri jadralna letala: Salamandro, Pionirja LF-109, Olimpijo 2b in Pirata.
Seveda je bila največja atrakcija zleta popolnoma na novo narejena Salamandra. Dolga leta smo jo čakali in na koncu jo dočakali. Popolnoma od novega jo je naredil Witek Nowak iz Gliwic. Slovenski piloti smo se naskrivaj muzali: »drugo leto bomo na zlet pripeljali tudi njeno štiri leta mlajšo sestro Čavko«.
Na zletu ni manjkalo svetovno znanih pilotov in konstruktorjev. Najdlje je z nami ostal Edward Margański, konstruktor obeh vrhunskih akrobatskih jadralnih letal: Swifta in Foxa. Poleg tega je ustvarjalec cele vrste eksperimentalnih letal. Naša letalska jata je tako dobila zelo dragocenega in nadvse zanimivega člana. Tudi Malgorzata Margańska, nekdanja svetovna prvakinja v akrobacijah na jadralnih letalih je prišla; celo več dni je bila z nami. In ker je to bilo na Poljskem je seveda prišel tudi večkratni svetovni in evropski prvak, sicer naš dober prijatelj, Sebastian Kawa.
Sredi zleta smo izvedli še dodatno akcijo. Odpravili smo se na skoraj 300 km oddaljeno letališče Podkarpatskega aerokluba Krosno. Prijatelji so mi naskrivaj pripravili darilo za obletnico 75 – 57. Mene in mojo Olimpijo naj bi vleklo v zrak eno najbolj znanih letal vseh časov – legendarni Polikarpov PO-2. Večer prej smo pospravili Olimpijo v prikolico in se zgodaj zjutraj z dvema avtomobiloma odpravili na pot. Na letališču v Krosnu nas je čakal skoraj celi aeroklub. Tudi za njih je to bil poseben dogodek. Tudi sami redko vidijo PO-2 v zraku, da bi pa vlekel jadralno letalo pa pomnijo le najstarejši člani. Olimpije pa sploh še niso videli na njihovem letališču. Iz moje majhne intimne obletnice se je naenkrat naredil kar letalski miting. Po dobrodošlici smo si najprej ogledali Polikarpova. Za ostale udeležence odprave je to bilo srečanje z zgodovino letalstva, zame pa srečanje z mojo mladostjo. Na moja prva jadranja me je vlekel prav PO-2. Živo se spominjam prvega vzleta za PO-2, a to je druga zgodba.
Ko smo končno odtrgali oči od lepotca Polikarpova smo se lotili sestavljanja naše lepotice Olimpije. Posebej lepa je prav letos saj je cela obnovljena in je videti kot najstnica. Vse je šlo hitro in enostavno do trenutka, ko je bil na vrsti višinski stabilizator. Tega se pritrdi na trup z dvema vijakoma. Na našo grozo matic ni bilo na njunih mestih, pa tudi nikjer v prikolici ne. A ker je bila Olimpija izdelana v Angliji, so vsi vijaki Whithworthowi in ne metrični. Niti v servisu angleških avtomobilov niso mogli pomagati. Potovali smo 300 km daleč, sedaj pa nimamo dveh vijakov. Spoznanje da smo prišli zaman in poleta ne bo, je delovalo kot da bi se mrzla fronta z Karpatov spustila na Krosno.
Ker se nismo mogli spomniti kdo je vijaka pospravil in kam, smo poklicali na Žar, da pogledajo ali mogoče ležita na betonski ploščadi pred hangarjem. Po nekaj minutah smo dobili pritrdilen odgovor, a nam ni bil prav v nobeno tolažbo. Naslednji dan naj bi ves dan deževalo in tudi, če bi nam po avtobusu poslali vijaka slavnega poleta ne bo. In glej ga zlomka – četrt ure pozneje smo dobili sporočilo, da je z Žara poletela Dimona z vijakoma. Dve uri pozneje je sestavljena Olimpija že čakala na štartu. Let je bil nepozaben. Signalizacija pilota z roko iz odprte kabine, značilni ropot zvezdastega motorja na Polikarpovu in vlek, pri katerem komaj zaznaš let naprej in dviganje. Do 500 metrov višine smo se vzpenjali slabe pol ure (mislim, da je izkušeni pilot nalašč vlekel z majhnim plinom). To je bila skrb za motor a hkrati dodatno darilo zame. Vsaka minuta je bila nepozabna, tukaj pa sem jih naenkrat dobil skoraj trideset. Dobro vlečno letalo bi me dvignilo na to višino v petih minutah. A kaj bi jaz s petimi minutami zgodovinske vleke? Tako se mi je pa zdelo, kot da letiva ves popoldan. V mladosti je takšen let bil zame vsakdanji, sedaj sem prvič občutil veličino tega dogodka.
In ne smem pozabiti na zahvalo aeroklubu Žar in njegovemu upravniku. Več kot triurni polet Dimone do Krosna in nazaj je bil darilo aerokluba! Dragi bralec, ali si kdaj že doživel kaj takšnega? Tudi jaz nikdar prej ne!
Po še nekaj dneh letenja v lepem vremenu smo zaključili naš zlet z idejo, da novega organiziramo čez leto in dan na Góry Szybowcowej (Jadralski vrh v dobesednem prevodu) v kraju Jeżów Sudecki. To je rojstno mesto jadralnega letala Grunau Baby. Tam želimo uresničiti cilj, ki ga letos nismo: gravitacijske vzlete. Ker se na tem letališču da pristajati na vrhu hriba, bomo hkrati imeli trening v pristajanju navkreber. Če bomo pri gravitacijskem vzletu imeli dovolj čelnega vetra za pobočno jadranje, bomo pristajali na vrhu hriba in od tam ponovno gravitacijsko vzletali. Če čelnega vetra ne bo, bo treba pristati v dolini pod vzletiščem in poleteti znova s pomočjo vitla. Vitlo stoji na vrhu hriba blizu mesta od koder se gravitacijsko vzleta, jadralno letalo pa veliko nižje. Šele po polovici vleke jadralno letalo doseže višino vitla. Po odpetju se pristaja na vrh hriba od koder se tudi vzleta. Preprosto: starodobniški raj!
https://drive.google.com/file/d/1nb02_NOFrrbanqkEUd-D-hGEAstVXw0P/view
