(OPENSOARING, 28. junij 2020, besedilo in fotografije Nuša Komplet Peperko, fotografije prispevali tudi Eva Dolar, Lilijana Peklar)
DAN PRED…
…začetkom prvenstva čutim, da je veliko stvari že v zraku. Mogoče še v zraku. Napetost raste od pol osme ure zjutraj, ko se z Nikom prvič v tem dnevu slišiva. Miha se javi z letališča, ki vrvi kot avtocesta v popoldanski špici.
Prenos v živo vključim nekaj po dvanajsti, ko na trg pred Mestni kino Metropol pripeljejo DG100. Z Lenijem, ki bi bil veliko raje uporaben na letališču kot čuvaj letala na trgu.
Po popoldanskem sladoledu se začnejo vključevati vsi akterji otvoritve in vse se s trdno gotovostjo giblje k uri začetka.
Otvoritev je množična in seveda prehitro mine. Lepo je, ko se prvič ali ponovno ali pa zgolj v drugačnih preoblekah srečamo.
Otvoritev tako res ni bila speklakularna, druženje takoj za tem, pač. Z Nikom sva zagotovo za dolgo časa postavila dnevni rekord v medsebojnih telefonskih klicih.
PRVI DAN…
…je vedno naporno. In vedno znova je enako, a vedno znova nasedem. Predstavljam si, kako bo vse enostavno in preprosto in domače, potem pa ne steče. Težka kot slon in oglata kot škatla kosmičev se prestavljam po letališču in zdi se, da moram vedno znova na vsakem prvenstvu premeriti korake do kopalnice in ovinke do grida, iz spomina priklicati vsa imena, povezati ljudi z oznakami letal… Obup, v naši Milici* ni vode, ni plina, ne vem, kje imamo kopalke, kam naj privežem obe viseči mreži. Vojkota ni, letališki barčič je zaprt, tenis igrišče prazno in sonce pribija kot takrat na razpelu. Jebelacesta, pomislim: “Niko, tole ne bo šlo, nič ne bom zmogla napisati za Opensoaring, nimam časa, nič ne mislim…” Ko se ob pristajanju letal ozrem okoli sebe in na vsakem vogalu zagledam miljon profi fotografov, mi fotoaparetek spolzi med prsti in v roke primem telefon in začnem pisati Nikotu tudi s fotoreportažami ne bo nič. Prvi zapik sreče je zagotovo cev s pitno! vodo in osvežitev z otrokoma. Pa čudovit nasmeh majhne Evelin. In Vojko, ki popoldan ponovno odpre bar. In Manja, ki mi prinese vrečo oblačil in vse koj pomerim. In prijatelji, ki nas obiščejo na letališču, da lahko ob njihovem klepetu za nekaj trenutkov z odprtimi usti zadremam na ležalniku. In ob večerji se zavem, kakšen luksuz je sveže pripravljena večerja na letališču. Ob soju lučke s prenosnega telefona zvečer preberem četrt knjige Pogovori s prijatelji.
Aja, v zraku je bilo baje precej napeto, ampak fajn. Miha je prišel domov, čisto zares mi je to najpomembneje. Se opravičujem vsem vpletenim.
DRUGI DAN…
…nas prebudijo balonarji in tri balone še s kalnim jutranjim pogledom pospremimo v nebo. In ura tenisa. In burek za zajtrk. Potem mi pogled ne bega več naokrog in čas se naravna na letališko uro. Jaroš govori o dediju Ferencu in naenkrat mu postane ok, da mu Erazem in Seba pravita mali Ferenc. Z Alešem rešujem križanko. Leni nas osreči s kilogramom svežih ameriških borovnic. Otroka spita v visečih mrežah. Psiček Vili nas še prestrašeno motri s pogledom. Nik gre na kratko jadranje, kako mu privoščim. Z ekipo starejših pilotov ugotovimo, da so že tako stari, da pač lahko šepajo in jim ni treba več taboriti na letališču. Buco pa še vedno stresa komplimente iz rokava. Popoldan se pridružim trinajstim otrokom, ki brodijo po bližnji rečici – baje, da Ložnici – do bližnjega jeza, kjer čofotamo kot sem nekoč nekje ob neki drugi reki tudi sama.
Preletavajo nas jadralna letala na poti domov, iz visoke trave nas pozdravljata dva konja in žitna polja se bleščijo v soncu. Težko, res težko, bi mi bilo lepše. Pravzaprav je ena stvar, ki to čudovito sliko dopolni… Trinajst popolnoma sproščenih otrok, ki pazijo drug na drugega in jim popolnoma zaupam, da bodo zmogli sami. Moj Jaroš si izbere Miho za prijatelja in ta, zdi se mi, skoraj odrasel fant preživi z njim popoldan v igri in tihi pozornosti, nevsiljivi skrbi… In Maša, ki jo peljem domov na kolesu kot najdragocenejši tovor, z Roso pa luščita žitne klase. In Anže brez zobkov in Lan, ki najdlje zdrži pod vodo. In vsi ostali, seveda…
Knjiga Pogovori s prijatelji me začenja dolgočasiti. To je dober znak, da sem se priklopila v življenje. Med večernim pisanjem poslušam žabje raztegovanje.
Aja, v zraku je bilo baje še bolj napeto kot prvi dan, ampak še vedno fajn. In Miha je prišel domov. In to mi je še vedno najpomembneje. Se opravičujem vsem vpletenim.*vw California je naša edina premična nepremičnina
