WWGC 2020 – Francozinje uspešne, čeprav s športno smolo

(OPENSOARING, 21. Januarja 2020, besedilo Niko Slana, fotografije z različnih FB strani)

Čeprav se v Avstraliji okoli jezera Lake Keepit dim še ni razkadil, se je treba za trenutek ozreti na dogajanja na 10. ženskem svetovnega prvenstvu v jadralnem letenju (WWGC), seveda po tem, ko je izzvenela slovesna večerja v Sydneyju, v senci glasbene katedrale imenovane Opera Sydney. Šampanjec ima neprijetno lastnost, da se hitro ogreje, a ledu na sklepni zabavi ni manjkalo. Zato pa so se pojavile neuradne govorice, da s fair playjem ni bilo vse, kot bi moralo biti …a o tem naj govorijo udeleženci.

Francozi so se za nastop v Avstraliji pripravili, kot Napoleon za odhod v Rusijo. Za 18-metrski razred so uporabili težko artilerijo, ki jim je prinesel naslov svetovne prvakinje (Melanie Gadoulet) in podprvakinjo Anne Ducarouge. Prav Anne je bila najbolj trofejna francoska tekmovalka, saj je bila leta 2013 v 15-metrskem razredu svetovna prvakinja, ob zamenjavi razreda z daljšimi krili je bila na Danskem v tej vlogi že drugič (2015), kako diši bron pa je doživela leta 2017 v domačem Issoudunu.

Avstralsko bronasto odličje, ki je dišalo po dimu, je ujela Katrin Senne (Nem), jadralska prvokategornica, ki je  branila naslov svetovne prvakinje (2017), bron pa je nemška jadralka  osvajala na dveh ženskih svetovnih prvenstvih leta 2015 in 2013. Vodstvo češke reprezentance si najbrž razbija glavo z vprašanjem, kaj bi morali narediti bolje Alena Netusilova in Jana Treslova, nič manj izkušeni kot konkurenca, da bi se vrinile v prestižno tekmo najboljših, v kateri so bile še Britanka Elizabeth Sparrow ter obe Avstralki Alisa McMillan in Lisa Turner. V tem vulkanu ženskih tekmovalnih želja, v katerih bi omagal najbrž tudi Freud, se niso uspele preriniti v ospredje. Večina je letela  z letali JS3, za vzorec je bilo še letal z oznako ASG 29 in JS1. Zagotovo so se najbolj veselil pri Jonkerju.

  Standardni razred so tokrat sestavljala predvsem letala LS8 in troje Discusov, tako da je bil tudi tukaj skorajda one design. O letalsko tekmovalni zgodovini nove svetovne prvakinje Sarah Arnold, tekmovalke, ki je okusila letenje že pri trinajstih, bi lahko zapisali nekaj znamenj, ki so ji dale slutiti, kot je sama povedala, da je v Avstraliji občutila, da je na pragu uspeha. Do letošnje sezone je imela jadralska profesionalka s 3700 urami letenja za seboj že obilo nastopov in nekaj ameriških jadralskih rekordov, pa izvrstne uvrstitve na največjih tekmovanjih, denimo, tudi 2. mesto na WWGC 2017 v Zbraslavicah v klubskem razredu. In seveda ameriško samozavest. Na tleh se je okoli nje sukala močna  ekipa poznavalcev, ki so ji tlakovali pot do vrha. Dekle se je na koncu tekmovanja, v slogu gentlemana, zahvalila vsem tekmicam, da so ji omogočile tako uspešen nastop in seveda ni pozabila povedati, kako je uživala.

Če potegnemo nekoliko v slogu slovenskega športnega novinarstva in uporabimo ČE, so se na koncu tekmovanja v standardnem razredu za glavo držali Francozi, saj je njihova izkušena Aude Untersee prvi tekmovalni dan zamočila že pred preletom štartne črte – v dviganju je zašla nekaj metrov v prepovedano območje. Ostala je brez točk, a s povprečnim izidom tega dne, denimo, 750 točkami, bi bila na koncu najmanj druga. Mesto podprvakinje je vendarle osvojila njena rojakinja Aude Grangeray, sicer dvakratna svetovna prvakinja (2015, 2017). Ja, Francoze je, kljub uspehu, spremljala športna smola. Tri Čehinje (Dana Novakova, Hana Treslova in Jana Veprekova) so se zvrstile od 4. do 6. mesta, vprašanje pa je seveda, kako so v češki ekipi dojeli končno postavitev X. WWGC v standardnem razredu – kot uspeh ali neuspeh? Za Nemke, ki so se zvrstile od 12. do 14. mesta tako vprašanje najbrž ni potrebno in tudi Poljakinji nista  blesteli.

Slovensko žensko jadralsko sceno, ki je pravzaprav ni, bi najbrž moralo zanimati dogajanje v klubskem razredu. Italijanka Elena Fergnani je bila najbrž presenečenje, tudi zato ker je bil vrh zelo izenačen. Sicer pa je bilo kandidatk za medalje precej, a za las sta si srebro in bron  prijadrali Nemka Christine Grote, svetovna prvakinja v tem razredu leta 2013 in Francozinja Celine Rault. Avstralka Jo Davis in Nemka Sabrina Vogt, dvakratna klubska svetovna prvakinja, sta prav tako sodelovali v boju za vrh.

Sicer pa je bil klubski razred še najbolj zaseden, a najbrž se je oddaljenost prizorišča poznala tu in tudi v obeh drugih razredih, je pa že dolgo na dlani, da dekleta ne letijo nič slabše od moških kolegov, letos jih lahko pričakujemo tudi na »moških« svetovnih prvenstvih. Katrin Senne je enkrat že krepko mešala štrene moškim kolegom, a tega bo poslej zagotovo še več.