(OPENSOARING, 19. avgusta 2018, besedilo in fotografije Luka Žnidaršič)
Luka s hčero na posvetu pred letenjem
Tekmovanje je bilo odlično organizirano, poleg tega pa smo imeli tudi srečo z vremenom. Skoraj vsak dan je bilo kot boljše od napovedi. Pred tekmovanjem sem opravil en let za trening, naslednji dan sem sestankoval na OSTIV-u. Po odprtju svetovnega prvenstva na glavnem trgu v Čeških Budjejovicah smo leteli kar dvanajst tekmovalnih dni.
Lukov Ventus s tekmovalno oznako LZ
Letel sem z letalom Ventus 2cxa FES s tekmovalno oznako LZ. Teden dni pred tekmovanjem sem dobil ponudbo, da bi letel z novim letalom Ventus 3 FES. Nisem se odločil tako, da je s tem letalom je nato letel češki pilot Roman Mraček, ki je zasedel 6. mesto.
Nekaj statistike
Naloge so bile v povprečju dolge približno 400 km. Povprečje vseh dvanajstih dnevnih zmagovalnih hitrosti v 18m razredu je bilo 137 km/h. Povprečje dnevnih hitrosti Wolfganga Janowitscha, zmagovalca v 18m razredu, je bilo 132,7 km/h. Moje povprečje vseh dnevnih povprečnih hitrosti je bilo 123,6 km/h. V vseh treh tekmovalnih razredih (18m, odprti, dvosedi 20m) je imel zmagovalec več kot 10.000 točk.
Prve tri dni sem letel dokaj solidno, vendar sem se vsakič nekoliko prekmalu odpravil na nalogo. Izkazalo se je, tako kot ponavadi, da je bil nekoliko kasnejši start s skupino optimalnejši. Ker je bila obvezna uporaba Flarma in registracija v OGN, so bile vidne pozicije vseh letal v realnem času. To je sicer omogočalo spremljanje tekmovanja prek PC ali telefona, vendar je tudi pomenilo določeno prednost v dobro organiziranih ekipah, saj so lahko prek radijskih postaj natančno obveščali svoje pilote o trenutnem stanju. Na zemlji so namreč točno vedeli, kdo je že štartal in kdo še ni, kdo je samo simuliral štart itd. Internetna povezava na letališču je bila, žal, dokaj slaba, ko so vsi hoteli biti priklopljeni po vzletu tekmovalcev. Nihče ni hotel štartati prvi, kadar je bilo kolikor toliko stanovitno vreme, brez neviht. Pred startom se je tako čakalo tudi po več kot dve uri od vzleta. Mi smo sicer imeli novo zemeljsko radijsko postajo, vendar je bila komunikacija zaradi slabe antene precej omejena, na 20 km okrog letališča.
Usodni četrti tekmovalno dan
Kaj bodo prinesli temni oblaki
Četrti tekmovalni dan ni bilo napovedanih neviht. Predolgo sem taktiziral in se, tako kot zadnji, minuto pred 14. uro, odpravil na 485 km dolgo nalogo, skupaj z britanskima favoritoma E1 (Russell Cheetham) in 120 (Mike Young). Začetek je bil dokaj obetaven, vendar so se kmalu pojavile plohe in nevihte. Velika senca Cb-ja je padla prek zadnjega dela naloge in tako sem se s FES-om privlekel do Hosina. Tudi oba Angleža nista končala naloge in se tako poslovila od dobrega končnega dosežka.
Sedmi dan v znamenju Francoza
Naslednje tri dni sem letel solidno, z manjšimi napakami. Sedmi dan smo imeli 3-urno AAT nalogo. Do zadnjega cilindra sem imel povprečno hitrost prek 140 km/h. Da ne bi bil prehitro nazaj, sem šel nekoliko dlje v zadnji cilinder. Med tem se je na zadnjih 150 km vreme sfižilo zaradi ploh in neviht. Primoran sem bil vrteti nekaj slabših dviganj do 2 m/s. Končni 94 km dolet sem previdno, prek že povsem pokritega neba, izpeljal z višine 2900 m. Skupno sem preletel 470 km z povprečno hitrostjo 130,6 km/h, vendar sem, žal, za 35 minut presegel minimalni čas treh ur. Dnevni zmagovalec Francoz Christophe Cousseau je z JS3 pristal 30 minut pred menoj, s preletenimi 460 km v dobrih treh urah, s čimer je postavil najvišjo dnevno povprečno hitrost v 18m razredu, kar 151,42 km/h.
Prvi cilj je baza oblaka
Hitrosti in kazen
Najvišjo povprečna hitrost tekmovanja je bila dosežena v oprtem razredu drugi tekmovalni dan. Dosegel jo je nemški pilot Michael Sommer z letalom EB 29R in sicer za evropske razmere neverjetnih 161,32 km/h na 351,43 km dolgi tekmovalni nalogi. Omenil je, da je 160 km/h dosegel sicer le en dan v Benalli (WGC 2017, 747km) in na WGC Uvalde (WGC 2012).
Tudi deveti tekmovalni dan sem dosegel solidno povprečno hitrost 129 km/h, vendar sem med planiranjem z 210 km/h na 2900 m naletel na močno dviganje in nekoliko prepozno potisnil palico še bolj naprej in tako prekoračil FL95 (pri QNH 1016 hPa tisti dan je to bilo 2919m), za 12 m cca 3 sekunde …
Češke Budjejovice z velikim trgom v središču, v ozadju letališče
Vsak dan pred startom in tudi kasneje na nalogi ni manjkalo sabljanja, kar je nekajkrat povzročilo precej nejevolje. Sicer bistveno manj kot med WGC v Benalli, vendar so se ponovno pojavljala enainista imena pilotov, ki se niso pravilno vključevali v dviganje ali so v dviganjih leteli, kot da so sami. Nekajkrat sem se takim kalibrom raje umaknil in si našel novo dviganje. Med tekmovanjem je prišlo sicer le do enega “dotika” dveh letal v odprtem razredu. Oba pilota sta, z nekaj praskami na obeh letalih, srečno pristala.
Pomočnik – za pohvalo
Zahvaliti se moram Darku Gaguli, ki je bil pomočnik in vodja ekipe. Odlično je opravil svoje delo: predvsem je skrbel za sproščeno vzdušje, hladno pijačo, rezanje pršuta, raženj, mednarodne odnose itd. Po njegovi zaslugi je bilo v našem taboru vedno veselo. Vsak je bil dobrodošel in nihče se ni branil prisesti. Z menoj je bila tudi moja žena Maja in vse tri hčerke. Uživale so v sproščenosti na letališču in me vsakodnevno spodbujale in podpirale, za kar se jim zahvaljujem. Žal sem bil na tekmovanju edini pilot iz Slovenije. Upam, da bo v Stendalu v Nemčiji, na naslednjem WGC leta 2020, slovenska udeležba bolj množična in odmevna.
Pomočnik Darko in pilot Luka
So pa bile med piloti zelo odmevne bele jakne z reklamami nekaterih slovenskih podjetij, ki proizvajajo jadralsko opremo. Dobili so jih le dnevni zmagovalci in so bile tako zelo zaželene. Morda bodo postale stalnica na svetovnih prvenstvih v jadralnem letenju. V skupni uvrstitvi sem zasedel 35. mesto med 45 piloti v 18m razredu. Z nekaj manj napakami, bi se sicer lahko uvrstil nekaj mest višje, a glede na to, da sem letel z nekoliko starejšim letalom, ni bilo v tako močni konkurenci pričakovati kaj več. Se pa, bogatejši z izkušnjami iz WGC2018, veselim novih izzivov v prihodnji sezoni.
