Vija Vaja Weihe in Andrej Marn

(OPENSOARING, 28. januarja 2018, prva objava 5.10.2017, besedilo Mojca Zupan, fotografije Mojca Zupan, Andrej Marn, Milan Korbar)

DFS Weihe je nemško enosedežno jadralno letalo z 18-metrskim razponom kril, drsno razmerje je 1:29 pri hitrosti 70 km/h, prvotno zgrajeno iz baltskega bora. Načrte zanjo je naredil Hans Jacobs in prvič je vzletela leta 1938 ter do današnjih dni postala eno najbolj zaželenih starodobnikov.

Zmagala je na dveh velikih prvenstvih in sicer leta 1948 v Švici, na prvem povojnem mednarodnem tekmovanju in leta 1950 na Švedskem, kjer je z Vajo letel tudi Maks Arbeiter, kasneje upravnik AK Celje in se z njo, kot vemo, uvrstil na 4. mesto. DFS Weihe ima tudi višinski rekord 9.665 m s pilotom Dickom Johnsonom iz leta 1959, ki je istega leta osvojil še ameriško državno prvenstvo v jadralnem letenju (US National Soaring Championship).

V Sloveniji imamo, od nekaj več kot 400 po svetu izdelanih jadralnih letal Weihe, še dve, lastnika sta Franc Jaklič v Postojni in Andrej Marn v Lescah. Andrej svoji Weihe nikoli ne reče Vaja, zakaj tudi bi? Slovenci nismo našli pravega prevoda in smo povzeli jugoslovansko Vajo, mi pa se bomo držali Andrejevega poimenovanja. Torej govorimo o leški Weihe, ki ima zanimivo zgodovino in je prišla v njegovo last, kot po izštevanki Vija Vaja Weihe Andrej.

 Iz dokumentov je razvidno, da je bila Andrejeva Weihe narejena v Ljubljani, na Inštitutu L.Z.S. leta 1959. Od leta 1960 do leta 1971 je bila registrirana kot YU-4114 in ima za seboj dolgo pot, saj je vzletela kar 955-krat in bila v zraku 1614 ur in 10 minut. Lastnik je bil AK ALC Lesce. Na Dobrči je bila poškodovana, kar si lahko preberete v knjigi Franceta Primožiča iz leta 2008 z naslovom Letalstvo na Gorenjskem in Alpski letalski center Lesce – Bled. Takrat je bila rožnate barve, morda je bila spodnja plast zelena, kar se vidi na fotografiji narejeni pri obnovi in pri kateri sta sodelovala Albin Novak in Janez Torkar. AK ALC Lesce se je letalu med obnovo odpovedal, tako, da sta jo kupila Andrej Marn in Srečo Mohar. Za tem je čas mineval in z Weihe se ni dogajalo nič posebnega, saj je v tistem obdobju zanimanje za jadranje z Weihe upadlo.

V Lescah se je odnos do Weihe spremenil šele v letih od 2004 do 2009, ko je obnovljena lepotica dobila slovensko oznako S5-1003 in od takrat je vzletela pod modro nebo še 73-krat in si privoščila 82 ur in 11 minut svobode, jadralci pa so z njo občutili prostost in privlačnost jadranja, kot bi bili v starih časih. Ob 50-letnici leške Weihe je 2. avgusta 2009 letela tudi na srečanju z naslovom Stare kište v Lescah.

Za Weihe S5-1003 je sledilo še eno obdobje molka in prekinjenega letenja. Skupno lastništvo se za Andreja Marna ni posebno dobro obneslo, a to je dokaj dolga zgodba, v kateri je Andrej dokazal, da ga še tako nenavadna »lastniška« zanka ne more spraviti na kolena. Nazadnje je Andrej vendarle postal edini lastnik lesene lepotice. Leta 2017 je Andrej znova uredi dokumente in odkupil Moharjev delež, tako da je sedaj samo njegova.

Andrej ima lepe spomine na Rieti, kjer je bil, leto dni pred svetovnim prvenstvom, pomočnik Ivu Šimencu, sam pa nikoli ni imel želje tekmovati. Bil je vesel, ker se je Ivo v Italiji uvrstil na šesto mesto.
Spomini imajo vedno tudi presežke in Andrejev je bil 28. avgusta leta 2009 v Wasserkuppe, v eni od pomembnih zibelk jadralnega letenja v Nemčiji, kjer je trikrat vzletel na gumo z SG 38, s šolskim letalom (Schulgleiter), ki je podoben našemu Vrabcu. Vsi trije leti so trajali vsega le 1 minuto in 9 sekund. Andrej zatrjuje, da je bilo nepozabno.

Čavka, ki jo je letel na domačem letališču, je bila zanj najzahtevnejše letalo, še posebno, če ga primerja z Weihe, ki je počasna, preprosta in prijazna za letenje. Tudi Čavka je počasna, njeno drsno razmerje pa je precej slabše, tako, da je bilo moral zelo paziti, da se je iz jadranja vrnil do letališča.

Weihe je v nemščini samostalnik ženskega spola in pomeni posvetitev, morda v spomin Hansu Jacobsu, ki jo je skonstruiral, morda Andreju Marnu in Francu Jakliču, ki sta se potrudila, da sta se v Sloveniji do danes ohranili obe.