Vesna, Vojko in prijatelji na letališču z letnico 1916

(OPENSOARING, 14. oktober 2019, besedilo Niko Slana, foto iz osebnega arhiva Zornada)

Dvanajsti oktober leta 2019 je bil, če smo natančni, nenavaden dan, ko je čez Evropo pihal jugozahodnik, jadralci pa so ga uporabili za marsikaj. Češki jadralci, denimo, si ga bodo zapisali v svojo zgodovino z Davidom Machom, ki je na valovih opravil 1109 km dolg let, Barča Moravcova pa je za zgodovino ženskega jadralnega letenja prispevala napovedan let 700 km (711,5 km, 103,82 km/h). Opensoaring si je ta dan vzel čas za pogovor z Vesno Zornada (AK Divača), najstarejšo slovensko letalko z veljavnimi dovoljenji za motorno in jadralno letenje. Koliko je stara? Za polovico koraka zaostaja za Janezom Stariho iz Kluba 70.

»Lepo bi bilo, če bi tudi v Sloveniji imeli svoje valovno središče,« bo morda kdo dejal, a bi bilo takšno vzdihovanje odveč, saj je Evropa odprt prostor, ki vabi. V Divači so tako na ta valovni dan leteli na svoji Vremščici, v Postojni in Lescah po svojih pobočjih … Najbrž so bili kje v bližini tudi valovi. Vesna tega dne ni letela, zato pa je bila ves dan na letališču, ukvarjala se je s kronometražo, pripenjanjem letal na vrv za Robina, s posebnim »divajsom«, kot bi dejal Karel Čeč, je dvigovala rep Twin astirju, mimogrede je kuhala kavo, spotoma še vzgajala dva vnučka – imatajih osem in dva pravnuka -, vodila letenje s prenosno postajo, s traktorjem je vlačila letala na štart. Morda smo še kaj pozabili. »Na letališču je zmeraj lepo, tudi če samo za vrvjo tečeš,« pravi in zagotavlja, da za dopust ne potrebuje širnega sveta. Že desetletja ji je dovolj letališki travnik v Divači.

Prepričani smo, če bi si Vesnazabila v glavo, da bo preizkusila letenje na valovih, bi to tudi naredila. Iz nje veje energija. Morda pa valovno jadranje še pride na vrsto? Dokaj pozno se je lotila učenja letenja (1989), preprosto zato, ker se je na letališču dolgočasila, ko je čakala na Vojka od zgodnjega dopoldneva pa do večera, ko je zaprl hangar. Imela je več učiteljev motornega letenja, od Borisa Možine, Branka Sosnika do Benjamina Ličerja. Zanje pravi, da so bili tako potrpežljivi, kot sama nikoli ne bi mogla biti. V svoji letalski knjižici ima vpisano lepo zbirko letal, med njimi oba manjša akrobatska Zlina, ki ju poznamo tudi v Sloveniji, da ne govorimo o drugih šolskih in turističnih letalih Seznam njenih jadralnih  letal  je številčno enak. »Nikoli nisem bila kakšen poseben pilot, a sem se vsega naučila,« postavi stvari v svinčnico.

Še posebej zanimivo je, da je navezana na starodobni traktor Ferguson.  Koliko časa je potrebno, da pokosi pristajalno stezo z dovoznimi potmi, ve samo sama. Skratka, Vesna in Vojko držita pokonci majhen aeroklub v Divači, kjer se ozreš naokoli in veš, da je vse eko …

Žarko, Miran, Primož in Uroš so jadralci, s katerimi smo preživeli 12. oktober na travniku pod Vremščico. In še beseda o Vojku, ki s svojimi piloti v majhnem hangarju vzdržuje red, ki ga lahko srečaš le še v kakšni ordinaciji. Morda bi to lahko potrdil tudi dr. Miran Fakin, prav tako jadralec iz AK Divača. Dve jadralni letali visita pod stropom. Vojko veliko ve o letalstvu, tudi o zgodovini. »Naše letališče je najstarejše v Sloveniji, deluje od leta 1916, na istem mestu, kot ob svojem začetku,« in pokaže napis nad železnimi vrati hangarja.«

In kot se spodobi za pogovor, ki ga usmerjajo različni spominski utrinki, beseda nanese na AA in tragedijo našega letalskega prevoznika, ob tem preskoči pogovor na nekdanji ljubljanski aeroklub, ki so ga vodili tudi kasnejši piloti AA. »Takrat, ko se je letališče iz Polja preselilo na Brnik, bi ljubljanski jadralci, ki so bili nabrani iz vse Slovenije, morali dobiti novo športno letališče. A ko so ob robu ene od stez postavili Yulon, je bil to začetek konca AK Ljubljana. Vojko je mirno, kot zna, naštel nekaj imen ljudi, ki jim za športno letenje ni bilo mar. Žal.

Vesna in Vojko manjkata na travniku vselej samo en dan v tednu.