Valovi – pričakovanje je veselje

(OPENSOARING, 19. novembra 2019, besedilo in fotografije Michael Zistler)

V začetku novembra je jadralska Evropa  dihala v znamenju valovne vročice. Tisočica na valovih je prvič padla tudi v romunskih Karpatih, predvsem pa je bilo veliko uspešnih letov v zaledju gorovja Praded, na obmejnem območju med Češko in Poljsko. Živahno  je bilo v nemškem nizkogorju. Še posebej pa je treba omeniti „medgalaktične“ lete Klausa Ohlmanna, ki, v lovu za svetovnim rekordom, deluje v Patagoniji (Jachal, Argentina 2131,90 km). V košarkarskem jeziku bi lahko dejali, da je Ohlmann MVP jadralnega letenja (pravilno MWP Mountain Wave Project). Sočasno deluje v Patagonij še Perlan Project, ki želi še dvigniti višinsko mejo, prav tako na valovih. Omeniti je treba še vlogo svetovnega spleta, ki omogoča, da se ljudje z istim konjičkom lahko pogovarjamo, sledimo jadralskim potem in uživamo v zanimivih fotografijah.

A nič ni bolj navdušujočega kot lastno raziskovanje in nabiranje izkušenj, denimo, na vznemirljivih poteh letnja na valovih. Sam sem že dolgo okužen z “valovno vročico”, doživel sem čudovite  lete iz Aoste v območju Mont Blanca, gore, ki je bila osrednja točka doživetja. Na valovih sem letel na mistralu na jugu Francije, pa na Korziki v Sredozemlju. Nič manj lepa ni razgibana površina rodnega Schwarzwalda pod snežno odejo. Višek valovnega letenja pa je zagotovo na Češkem.

 

Jadralskega tabora na Jeseniku sem se želel udeležiti že pred leti, a sem imel druge obveznosti. Kot vodja letalske šole se moram pogosto prilagoditi prednostnim nalogam. Lani pa sem se končno odločil, da uresničim dolgo pričakovani projekt valovnega jadranja na letališču Jesenik. S sinom Stefanom sva bila, na prelomu leta, en teden na letališču Mikulovice LKMI. Bila je posebna izkušnja, saj smo imeli na voljo vse, kar smo rabili, družili smo se s člani kluba, središče celotnega dogajanja pa je bila Vlasta Lasovska, karizmatična vodja letališča. Žal pa vreme ni sodelovalo – s SZD 54 Perkoz tako nismo opravili niti enega leta. Grebeni Pradeda so bili zaviti v globok oblačni sloj, vetra iz jugozahoda ni bilo od nikoder. Dolga pot do Jesenikov je bila zaman, vendarle pa sva bila s sinom že takrat prepričana, da nama bo nekega trenutka vendarle uspelo zajahati zračne valove.

 

Valovne možnosti na meji med Češko in Poljsko so edinstvene, dolga razvlečena orografija gora od Pradeda do Krkonošev omogoča  letenje na velikih višinah in hitro napredovanje. Jadralcem je velikodušno na razpolago zračni prostor do FL 235, s tem pa je izpolnjen pomemben pogoj za obsežne lete na velikih nadmorskih višinah. Nemška jadralca David Tempel in Martin Pohl imata tako za seboj že dva leta prek 1000 km, seveda pa želita še več in nadaljujeta z valovnim letenjem.  Prvič sta opravila tisoč kilometrov že lani (01.11.2018), na OLC pa sta se vprašala, zakaj bi bilo treba za dolge lete odpotovati prav v Namibijo. Tempel in Pohl sta bila uspešna tudi letos.

Domačini iz Aerokluba na Jeseniku se potrudijo, da zadovoljijo želje gostujočih pilotov, ki prihajajo iz vse Evrope. Letos so organizatorji omejili število letal na vzletni točki. Čeprav je bilo tokrat na startu kar 57 jadralnih letal, so štiri vlečna letala poskrbela, da so bili vsi, kljub daljšim vlekom, v dveh urah v zraku. Prav zato je bilo vzdušje v pisani mednarodni druščini prijetno in zabavno.

Letos je imel Stefan v Stuttgartu obveznosti, zato sva na Jesenike prispela tri dni kasneje. Na OLC sem prav med čakanjem na odhod opazoval lepe lete, tako da je bila na preizkušnji moja potrpežljivost, še posebno, ker sem jadralskim kolegom sledili v živo na radarju. Na srečo letos ni bilo poleg znanega režiserja Murphyja in s Stefanom sva v dvajsetih urah izpeljala  štiri lete in opravila približno 1000 kilometrov.

Brez dvoma so bili prav ti štirje leti, v mojih štiridesetih letih letenja, najbolj navdušujoči.  Vsi imamo radi oblake v mnogih različicah, toda tisto, kar smo tukaj opazovali v različnih vremenskih razmerah, nas je presenetilo, bili so pogledi, ki jemljejo  sapo. Saj smo navajeni na vse vrste oblakov, toda oblačna kulisa med valovnim jadranjem nad Jeseniki je nekaj posebnega. Oblike, ki nastajajo pod krili, nad letalom ali kot ozadje v daljavi, prisilijo pilota, da ostane od začudenja odprtih ust in izbuljenih oči.  Med oblaki ledenih kristalov se jadralci počutijo, kot bi bili v potniškem letalu.Na koncu jadralskega dneva nas je pozdravilaše svetleča rdečina zahajajočega sonca. Kaj bi si jadralsko srce lahko še želelo?Fantastično je, kako svet jadralnega letenja raste in se povezuje na svetovnem spletu. Navsezadnje je to tisto, kar nas poleg letenja najbolj navdušuje – možnost, da delimo navdušenje s podobno mislečimi. Za jadralce je letenje prava kakovost življenja in rečemo lahko, da letenje povezuje!

Svoje vtise o posameznih letih sem na kratko dokumentiral na FB. Toda z besedami se ni mogoče približati živi izkušnji. Zato smo pripravljeni na zmeraj nove pustolovščine, ki jih ponujajo valovni oblaki, kljub posebnostmi, ki jih je treba upoštevati (kisik, oblačila, nočna priprava letal, zračni prostor, taktika itd). Zagotovo pa je eno: prihodnje leto bomo znova na Jeseniku in – pričakovanje je največje veselje.