V Sinju – začetek jesenske jadralske sezone

(OPENSOARING, 1. oktobra 2018, besedilo Stipe Živaljić in Niko Slana)

Team building je modni izraz, kot, denimo, brainstorming ali kaj podobnega. Pripovedujeta nekaj, za kar imamo v domačem jeziku dovolj sinonimov, toda angleščina je fensi. Oba izraza dobro delujeta v akademskih in turističnih okoljih, ko gre zares pa postane bolj uporabno domače besedišče. Tega dne nihče na letališču ni uporabil tega ali onega, kot zunanji opazovalec sem pomislil, da so fantje na letališču v Sinju prava ekipa in da so najbrž bolj tesno povezani med seboj, kot kje drugje, morda v tistem daljnem klubu iz katerega je pred mesecem v Sinj prišel Željko.

Moti me, da kolege na domačem letališču bolj zanima vse drugo bolj kot letenje. Če sem se želel premakniti v drugačen svet, bolj letalski in napredovati, sem moral zamenjati okolje,« mi je razlagal gospod mladeniških potez, ki je bil ranjen v domovinski vojni in je zdaj v pokoju. Po avtocestah se lahko vozi brez plačila cestnine, zaradi svojega položaja in tako lahko hitro potuje iz enega konca na drugi konec svoje domovine.

Zakaj sem se spomnil na Željka? Najbrž zato, ker na svojem letališču ne bi mogel sestaviti ekipe po svojem letalskem okusu in tudi kakšen letalski problem bi težko razrešili skupaj, ker bi že prej prižgali raženj ali pa bi se razšli, zadnji bi za seboj le še zapahnil vrata pri vhodu na letališče. A Željka tokrat ni bilo na svojem nadomestnem letališču, morda zdaj tudi sam občasno pripravlja žar. Ko bo želel leteti, bo znova prišel v Sinj, v najbolj jadralsko dejaven klub na Hrvaškem, a tega ne bo razlagal kolegom. Do tega spoznanja bo moral priti vsak sam.

Burja je upogibala platane in breze ob hangarju in tudi topoli na severnem robu letališča so se na trenutek, kot četa dobro uigranih gardistov v predstavi za gledalce, upogibali v enakem ritmu. Če bi jih opazoval izza okna letališke kavarne, sploh ne bi ugotovil, da ima veter takšno moč. Goran Kovačević, solastnik lesenega Morellija M100S, ki ga je imel privezanega na travniku, se je odločil, da bo letalo odpeljal tega dne domov, da bi še vozu, ki so mu sonce, dež in veter pobrali lesk, vrnil nekaj samospoštovanja, a še prej je bil dogovorjen s Stipom Živalićem, da se pozabava s pobočnim jadranjem. Tudi Frane Franić in Dario Fadić sta se trdno odločila, da je veter pravšnji za letenje na pobočju. Potegnila sta voz z letalom v zavetje letališke stavbe in ga, s pomočjo kolegov, izvlekla in sestavila. Kot bi bila pomorca, ki ju burja ne spravi iz tira.

Prvi je vzletel Stipe z Morellijem. Letalo je že po nekaj metrih zaleta skočilo v zrak, kot po čudežu je obviselo na vrvi za letalom in čakalo, da Morane pridobi na hitrosti. Vlečno letalo z vrvjo  se je kmalu vrnilo in se v diagonali vzletne steze približevalo začetku steze, kot v risanki, vse v soglasju s sunki burje. Značaj dvosedežnega Twin astirja je bolj trmast, a tudi ta se je hitro odlepil od tal. Vsi so gledali kako se naveza vzpenja, a kmalu ni bilo več nikogar, ki bi se nastavljal vetru. Spravili so Morana pod streho in odšli proti Boss baru, na kavo.  

Že med potjo proti toplemu zavetju je v zraku zaplapolal problem. »Če bi mene kdo vprašal, so letalne razmere na robu. Zanima me, kako se bo Morelli vrnil na letališče,« je nekdo postavil temelje pogovora za naslednjo uro. Pilota vlečnega letala je spremljala boljša polovica, ki se na letalstvo kar dobro spozna, a ker sama ni pilotka, je bila v svojem razmišljanju sproščena in preprosta. »Ne zanima, kje in kako bo pristal,« mislila je na Morellija, «samo, da se vrne moj dragi in da bo vse celo in da bodo vsi živi,« je vlekla misli iz svoje intuicije. Bil sem tiho, ker sem se počutil »poklapan«, ker takrat, ko mi je Goran ponudil lesenjačo za drugo jadranje, nisem pokazal navdušenja. Če že, bi raje zajahal pobočje z bolj prodornim letalom, kajti ne tako davna izkušnja iznad pobočja, namenjenega za jadranje ob severnem vetru, ni bila kaj prida. Natančneje, bila je slaba.

»A je na letališču kakšen vetromer,« je vprašal Jakov in se obrnil proti Čabu, tajniku in padalcu v AK Sinj. »Seveda ga imamo, vendar ni priključen.« Pogovor o jakosti vetra je bil  končan. Edina ženska v naši družbi je kot dobra opazovalka po vzletu sledila navezi, ki je v prvem levem zavoju pokazala burji svoje boke. »Saj ne morem verjeti, kako sta se motorno in jadralno letalo začela družno pomikati bočno v smeri z vetrom. In kako je pospeševalo z vetrom v hrbet.« Njen pilot jo je pomiril, češ, da letala za svojim repom sploh ni čutil in je spotoma opisoval, kako sta se obnašala kazalec hitrosti in variometra. »Eden dol, drugi gor, brez kontrole in potem se je vse v trenutku obrnilo. Kot razigrana žrebca, ki so ju izpustili iz hleva v ogrado.« Gorana ni bilo poleg, da bi lahko kaj pripomnil. Psihoza neustreznih vremenskih razmer se je širila med člani debatnega krožka. Če bi si kdo upal odpreti stavnico ali bo Morelli s Stipom pristal doma ali v Drnišu, bi najbrž zmagal Drniš.

Oba, Morelli in Twin sta se že po uri in pol letenja brez težav vrnila na letališče. Jadralci so družno pospravili letali v vozova, seveda z obilico pripomb, ki jih zmorejo samo Dalmatinci. Goran je na koncu uspešnega letalskega dne celotno druščino povabil na požirek. Ne vem, ali so tudi v kavarni nadaljevali pogovor o vremenu, burji in pilotu Morelija M100S, ki je bil še malo prej brez možnosti vrnitve, a se je vrnil iz bitke z burjo kot zmagovalec.

Najbrž so se pogovarjali o čem drugem. Zakaj bi vendar hvalili Stipeta, če pa je bilo samoumevno, seveda Goranu, da se bo z lahkoto vrnil z jadranja. A resnica je, da so bili upravičeni do svojega mnenja tudi dvomljivci.

Stipe Živaljić –  Samoinicijativa “Vrak mater, sad je već dosta! Mislite da ću stalno sediti gore s vama i govoriti kaj da delate. Pokažite malo inicijative ili ću prekinuti ovu gnjavažu”.

Sinj, srpanj 1986. Dalmatinska zagora, miris polja i zvukovi prirode koja se nakon kratkog predaha ljetne noći sprema za još jedan dugi vruć dan. Kamp osnovne jedriličarske obuke. Nas pet kandidata smješteno je u bivšoj pristanišnoj zgradi civilnog aerodroma u par prostorija pretvorenih u spavaonice. Već danima ustajemo u prohladni cik zore, otvaramo hangar, izvlačimo avion, jedrilicu i postavljamo start. Pilota, šlepera, budimo kad je sve gotovo. Nastavnika ne budimo. Nema potrebe. Zapravo, nismo sigurni spava li kobac uopće.

Prije par tjedana u klubu tajnik nam je, upravo spustivši telefonsku slušalicu, ozareno rekao da će našu obuku voditi jedan od najboljih jedriličara u državi. San o vlastitim krilima samo što nije postao svarnost. Ta svaki od nas je rođeni letač, bilo koji nastavnik će to samo potvrditi, laskamo si samouvjereno. Markantni lik s nehajno navučenom ribičkom kapom koji nam se prvoga jutra predstavio kao naš nastavnik, ubrzo je učvrstio to naše uvjerenje. “Nije loše … tako … dobro” s početka se često čuje iz zadnje kabine Blanika. Vrućina i kupanje u znoju dok trčimo po odbačene konopce šlepova starijih, čekajući smirivanje termike ili vjetra, samo potiču našu želju da napokon laširamo … potajno, svaki od nas nada se da će upravo on biti prvi.

Međutim, kako se povećava broj letova u našim knjižicama primjedbe postaju sve češće .„ Kuglica! … Gdje ti je avion? … Jel’ ovo balet u šlepu? … Pazi brzinu, visinu …“ Kako se planirani dan završetka obuke približava, sigurnost u vlastitu nadarenost za letenje poprilično je otopljena. Nastavim li ovako, otići ću kući neobavljena posla, pomislih. Čovjek ima pravo, treba pokazati malo inicijative.

Idući šlep je moj. Nabacujem na leđa pilotski padobran koji mi kolega, crven u licu i snužden, dodaje izlazeći iz kabine. Ulazim, kopčam veze, na znak otvaram i zatvaram kuku, podešavam pedale nožnih komandi, namještan nulu na visinomjeru, provjeravam ručicu kočnica, trimer, spuštam i zabravljujem kabinu. Pritiskam dugme radiostanice na palici „, zateži … pet-tri-četiri-devet spreman za polijetanje!“ Utva-75 bučno grabi naprijed kovitlajući prašinu i sasušenu travu. Odljepljujem prije aviona pa zadržavam jedrilicu na oko metar visine olakšavajući mu polijetanje. Penjemo dok pratim lagano nadvišen izbjegavajući ulazak u snažnu turbulenciju elise ove nezgrapne kutije s Lycoming motorom ispred mene. Prvi zaokret nakon polijetanja … u redu … brzina 110 … nagib, malo klizam, Pratim nogom … so far so good, mala ravna dionica pred drugi zaokret, idemo, desni nagib … prelet iznad piste prema zoni. Danima već gledamo starije kako vježbaju razne otkaze leteći skraćene školske krugove. Opa … evo moje prilike da se pokažem, sine mi „genijalna“ ideja. Inicijativa! U trenutku dok na visini od 150 m nadlijećemo neveliko društvo na startu, ležerno dvaput potežem žutu ručicu i javljam „četiri-devet otkačio“.

Danas kada o tome razmišljam, taj djelić sekunde prije nastavnikove reakcije, činio mi se nekako duži. Zatekao me nagli otklon palice unaprijed trenutak prije nego je nos Blanika, uz iznenađeni „Što!?“ iz zadnje kabine, kratkotrajno potonuo prema zemlji. Shvativši koju sam glupost napravio, postiđeno prepuštam komande i statiram u savršenom primjeru skraćenog školskog kruga. Jedrilica graciozno dotiče travu, protrčava i svaljujući se na krilo smiruje točno na startu. Dok mi šumi u ušima, ostajem nepomično sjediti ne usuđujući se niti otvoriti kabinu, očekujući salvu.

Umjesto toga, smiren glas:

– Što je bilo, zašto si ono učinio?, pita me.

Što da odgovorim, da se pohvalim neviđenom samoinicijativnošću? Posramljen šutim zureći u instrument tablu.

– Pitao sam te nešto, reče nakon kraće stanke.

„Ne znam“, izgovaram prvo što mi pada na pamet, isti tren postajući svjestan blesavosti odgovora.

Pamtim začuđene poglede ostalih koji su pritrčali jedrilici i zabranu letenja toga dana. Još čuvam 50 puta u bilježnici ispisane procedure, visine i brzine u školskom krugu … i gorčinu „neuspjeha“ posljednjeg laširanta u skupini. Skori odlazak u vojsku, studij i život u drugom gradu, rat i obiteljske obveze udaljuju me za dugo od letenja i drage mi ledine, Piketa.

Puno godina poslije

Puno godina poslije, nedavno, nakon odluke da se vratim hobiju kojim se oduvijek želim baviti, ironijom sudbine u zadnjoj kabini Blanika na kojem moram obaviti ispitni let za dobivanje dozvole sjedi poznato lice iz ’86. Prepoznaje me. Stiskam mu ruku, osmjehuje se istim šeretskim osmjehom ispod prodornog pogleda. Dok pratim avion u šlepu razgovaramo o onim danima. „Vidi se tko ti je bio nastavnik,“ šaleći se komentira moj let. „ Imao si najbolju ruku, ali bio si nadobudan i morao sam te malo prizemljiti.“

Srećom, Blanik nema tandem sjedala pa nije vidio treptanje kojim sam bistrio nakratko zamagljen vid. Dvadeset dvije godine kasnije, u kabini jedrilice iznad Lučkog, jedan tinejdžer je dobio dugo čekanu pohvalu. Hvala Vam, gospodine nastavniče.