Uroš Krašovic – Vesel, da je tekmovanje za DP v Lescah

(OPENSOARING, 13. junija 2018, besedilo pripravil Niko Slana, foto Uroš Krašovic in Niko Slana)

Uroš Krašovic je na državno prvenstvo v jadralnem letenju prišel v treh vlogah: kot tekmovalec leti v odprtem razredu (Arcus), kot predstavnik podjetja LXnav, ki je hkrati tudi predstavnik  sponzorja tekmovanja, ob tem pomaga jadralcem pri nastavljanju inštrumentov in z nasveti. Njegova tretja vloga je gostiteljska, saj na zadnjem sedežu modernega jadralnega letala gosti britanskega jadralca Shauna Lapwortha.

Še bolj zanimiva je Uroševa želja, da bi se sam izpopolnil v sistemu letenja, ki bi mu lahko rekli tudi »total soaring«, saj si prizadeva, da v vsakem svojem tekmovalnem ali ljubiteljskem letu naredi čim manj zavojev. Končni ali idealni cilj je let brez zavojev. Pa je to sploh mogoče? V idealnih razmerah zagotovo, toda tu se pilot sreča s črednim nagonom in željo po vrtenju v močnih vzgornikih, ki dajejo pilotu za krmilom letala veliko zadovoljstvo. Zastavlja se vprašanje, kako se izogniti tej želji, kajti Uroš se povsem strinja, da je letenje naravnost  učinkovitejše od še tako navdušujočega pridobivanja višine v termičnem vzgorniku. A pojdimo po vrsti …

LXnav je sponzor državnega prvenstva v jadralnem letenju 2018. Kako zgleda sponzorstvo?

»Naša firma prodaja navigacijske inštrumente po vsem svetu, zato menimo, da moramo skupnosti, ki se poslužuje naših pripomočkov, kot zahvalo za zaupanje, tudi kaj vrniti v obliki sponzoriranja. Sponzoriramo velika svetovna tekmovanja in nerazumljivo bi bilo, če ne bi podpirali tudi domačih tekmovanj. Domače organizatorje podpiramo še toliko bolj bogato. Priznam, da ne vem, kaj smo donirali leškemu klubu, menim, da je šlo za variometer, morda še kakšen Nano4  zapisovalnik leta. Tako je bilo tudi na tekmovanjih v minulih letih. Radi sponzoriramo mladince po vsem svetu, ki bodo nekoč veliki in upamo, da se nas bodo takrat spomnili.«

 Kako ocenjuješ letošnje državno prvenstvo?

»Tekmovanje je zanimivo, tudi na mednarodni ravni, izpeljava je odlična v vseh pogledih, mislim na brifinge, vremenske napovedi, organizacijo pri vzletu itd. Seveda se vedno najde kdo, ki mu ni kaj všeč, a to so zanemarljive malenkosti. Menim, da je super. Sam težim k čim hitrejšemu letenju, toda letos nimam sreče, saj v vsakem letu naredim kakšno  napako, ki vse pokvari. Tako je, če želiš preveč.«

V torek ste jadralci z boljšimi letali leteli skoraj brez zavojev. Kako si se odrezal?

»V bistvu sem želel Shaunu, gostu iz Velike Britanije, pokazat, kako se leti pri nas v hribih. Vse bolj zasledujem teorijo, da tudi vrtenje v močnem dviganju ni dovolj, da bi nadomestil izgubo časa v primerjavi z letenjem naravnost, pa čeprav malo počasneje. Lahko bi letela od štartne točke pa do Obertilliacha in nazaj skoraj brez kroženja. Po štartu sva pri Kepi ujela prvo skupino, čredni nagon naju je potegnil, da sva brez potrebe naredila en zavoj. Tudi zaradi velike gneče sva se odpeljala naprej proti Dobraču. Tam sva bila na 1600 m, kar se mi je zdelo nizko in tu sem naredil brez potrebe še en zavoj. Za tem sva nadaljevala pot skupaj z Roškarjem, ki je bil 200 m nad nama. Željko se je peljal malo bolj desno, po gričkih, sam pa sem se odločil za bolj ravno linijo. Od tu naprej sva se s Shaunom odločila, da bova letala brez zavojev. Pridobivala sva višino. Do Laasa sva prišla že na 2000 m, točko pa sva obrnila na 1900 m. Željka dolgo nisva ujela. Na koncu sem ugotovil, kje je bil problem. Arcusa sem letel prepočasi. Dodal sem 10 km/h hitrosti in od takrat naprej je Željkov Ventus začel zaostajati. Preskok iz Dobrača na slovensko stran se nama je izšel z višine 1950 m. Tretji zavoj, znova nepotreben, sem naredil nad Babo, ker nekaj časa na pobočju ni bilo pravega dviganja. Usodno napako pa sem naredil na koncu Begunjščice, ko se je bilo treba odločiti, kako naprej. Nisem šel ne levo in ne desno, ampak po sredini. Zgledalo je fantastično vreme, Shaunu sem povedal, da doslej kaj takega še nisem naredil. Pred nama je bil čudovit kumulus, videl sem se že v 4-metrskem dviganju, a od oblaka ni bilo haska. Padla sva tako nizko, da sva se morala peljati za Kriško planino in za Storžičem. Za tem je šlo vse samo še na slabše in na koncu sem moral prižgati motor. Vse kar sva pridobila, imela sva povprečje 135 km/h, je bilo izgubljeno. Kontroliran zračni prostor je bil nad nama, smreke pa spodaj. Nad Križami sem izvlekel motor. Ja, tekmovalci letimo približno enako dobro, odločitve in psiha so bistvo tekmovalnega uspeha.«

Kako pa Shaun gleda na jadralsko Slovenijo, ki jo doživlja s teboj?

»Navdušen je nad hribovskim letenjem. Pokrajino že deloma pozna, saj je lani sodeloval na celjskem kvalifikacijskem tekmovanju za Veliko nagrado. Sicer pa pogosto leti tudi v Franciji in mu hribi niso tuji. Bil je zadovoljen s tem, kar je doživel letos.«

Kakšne so tvoje jadralske ambicije?

»Nimam zmagovalnih ambicij, želim si predvsem kakovostno letenje. To pomeni, da se v zraku, ko mi ne gre, ne sprašujem, kaj mi je tega treba. Včasih sem se vprašal  prav to. Kaj je zame užitek pri letenju? Da letiš v dobri termiki, sproščeno in varno. Tako letenje je tukaj v Lescah, kljub temu, da letimo v hribih. Seveda, kadar so vremenske razmere primerne. Prva dva dneva državnega prvenstva letenje ni bil vrhunski užitek, ni pa bilo nevarno. Drugi tekmovalni dan sem letel na polno, pretiraval sem in moral sem prižgati motor.«

Kako gledaš na širjenje kontroliranega zračnega prostora v Sloveniji?

»Ne samo ljubljanski terminal ampak tudi načrtovani zračni prostor TMA Cerklje, ki se bo raztegnil skoraj do Lisce in je že blizu Celja, bo za jadralce nadloga. To pomeni, da je zelo ogrožen slovenski trikotnik 500 km. Jadralci smo nemočni, nimam vzvodov, da bi kakor koli vplivali na širjenje našega zračnega prostora. Dobro v slabem je morda vseeno to, da v kontroliran zračni prostor ne smemo brez radarskega odzivnika, kar je velik strošek za klube in posameznike, po drugi strani pa nam lahko olajša delo s kontrolorji in letenje. Sam še nikoli nisem imel slabe  izkušnje s kontrolorji letenja, da bi mi, denimo, prepovedali načrtovano pot. Tako je bilo tudi v preteklosti, ko sem imel odzivnik, a ga nisem nikoli priključil. Pred vstopom v kontrolirano območje se zmeraj javim kontrolorju. V čem je trik? V pogovoru s kontrolo je treba imeti samozavesten nastop, da narediš dober vtis, da dobi zaupanje do sogovornika v zraku, da ga prepričaš, da ne boš naredil kakšnega prekrška … Nikoli nisem imel težav, tudi takrat, ko sem letel v slovenskem 500-kilometrskem trikotniku. Seveda se zavedam, da mora biti poleg dobra volja kontrolorja. Zdaj, ko imam transponder, pa gre brez težav.«

Pred vrati je svetovno prvenstvo?

»Na svetovnem prvenstvu ne bom imel nobene vloge, ker me ne bo tam. Od slovenskih jadralcev bosta v 18-metrskem razredu poleg samo Luka Žnidaršič in pomočnik. LXnav bo poslal na tekmovanje nekoga, a ne za našo reprezentanco, pač pa za vse uporabnike naših inštrumentov.«

Na Češkem sem naletel na mlado jadralko, staro komaj 17 let. Kaj takega v Sloveniji ni. Kako vidiš problematiko mladih jadralcev?

»Menim, da so se časi zelo spremenili, kar ja zaskrbljujoče. Jadralno letenje je šport, ki potrebuje celega človeka, letenju mora biti povsem predan. Ko vidim, kakšni mladi prihajajo k nam v klub, sem zaskrbljen, saj niso pripravljeni investirati svojega časa, preveč gledajo na svoje koristi. V Celju bomo letos šolali osem začetnikov, seveda je vprašanje, koliko jih bo ostalo v klubu. Včasih, ko smo bili bolj navdušeni, so od desetih ostala vsaj dva. To pomeni, da sta po desetih letih še bila dejavna vsaj toliko, da sta naletela najmanj 30 ur na leto. Celje zgleda zelo veliko klub, takih, ki redno letimo pa je malo. Morda nas je trideset. Jadralcev, ki hodijo na tekmovanja je še precej manj. Nekateri precej letimo, ker smo v službi povezani z jadralnim letenjem. Med jadralci, ki so zunaj tega okvira, izstopa Aleš Kovač. Oba mlada Marka sta prizadevna, tudi obetavna, a pred njima je še dolga pot do tekmovalne rutine. No, najmlajši, ki prihajajo na začetniški tečaj, so precej pridobitno usmerjeni. Novincem, ki želijo kaj narediti za klub, pa omogočimo, da se izšolajo po zelo dostopni cenah.«

Pa saj je za letalstvo znano, da se tu zbirajo predvsem ljudje z močnim egom.

»Res je, da ostaneš pri letalstvu moraš biti po svoje čudak, tudi ego. Katerega koli tekmovalca bi pogledali bolj podrobno, bi ga lahko uvrstil v to malho. V Celju ni nič drugače. Sicer pa so letalci tudi v zasebnem življenju uspešni ljudje. To dvoje je močno povezano. Neuspešnih ljudi ni na letališču. Včasih je bil tudi sistem, kako so izbirali člane, precej trd, starejši člani so mlade precej maltretirali. Če so zdržali vse pritiske, so bili pravi. Danes tega ni več, z mladimi je treba delati v rokavicah. Celotni rod starejših letalcev je prišel iz okolja, ki je bil bolj podoben drilu pri vojakih.«

Španski princ, sicer dober jadralec in predstavnik FAI, ki je bil pred dnevi v Lescah, je baje izjavil, da je Slovenija ena najbolj jadralsko usmerjenih družb, pač glede na to, koliko odstotkov ljudi se ukvarja z jadralnim letenjem.

»Zakaj se ne bi hvalili s pozitivnimi stvarmi. Samo poglejmo, koliko vozov je parkiranih v Lescah. V zgodovini slovenskih jadralnih tekmovanj še nikoli ni bilo na štartu toliko 18-metrskih letal. To pomeni, da se vendarle dogaja nekaj pozitivnega, da napredujemo.« 

 Kje vidiš prihodnje državno prvenstvo?

»Statistično se vsako drugo leto prijavi Murska Sobota.  Vesel sem, da je letošnje tekmovanje v Lescah. Želim si, da bi bilo tekmovanje v Sloveniji, saj imam za tekmovanja zelo dober teren. Za izpeljavo tekmovanja je treba veliko papirja. Narediti je treba elaborat, ki ga zahteva JACL. Tudi za kvalifikacijsko tekmovanje smo ga morali narediti. Zdaj so vsi ti elaborati na voljo klubom, ki bodo imelo pri morebitni kandidaturi za tekmovanje nekoliko lažje delo. Morda pa je že nastopil čas, da bodo tudi v AK Celje razmišljali o organizaciji. Nazadnje smo ga pripravili v Szatymazu. Za zadaj je to samo moja želja, vendar menim, da je Celje solidno izhodišče za tekmovanje. Če smo izpeljali QGP, bi lahko tudi državno prvenstvo.«

 Tuji jadralci že precej poznajo Slovenijo, v nekaterih klubih je že kar gneča. Kako gledaš na jadralski turizem v Sloveniji?

»V klubih bi se morali začeti obnašati bolj tržno. Menim, da bomo morali razmišljati o tem, da bi klubi dajali tudi klubska letala tujcem v najem in bi tako lahko kaj zaslužili. Denimo, vsaj za kasko zavarovanje. Ta miselnost do nas še ni prišla.«

Nedavno smo objavili tvojo fotografijo, iz katere je razvidno, da si v Prievidzi letel v Arcusu skupaj s Kawo. To izkušnjo imajo le redki. Kakšen vtis je zapustil?

»Saj je smešno, ko se spomnim, da smo sedeli v letališkem bifeju, ko ni bilo tekmovalnega dne, vreme pa ni bilo kaj prida. Vseeno sem šel v zrak. Prišel je k meni in me vprašal, če lahko prisede. Bil sem vesel njegove družbe, bila pa je tudi poučna.  Predvsem je zelo nesebičen, ne skriva ničesar. Če bi bil sam, bi se jadranje končalo precej drugače, a ko je Kawa poprijel za krmila, sem pomislil, da ima v glavi računalnik in da dojema jadranje veliko bolj celovito, kot kdor koli od nas. Tudi vse zgodbice o tem, kako se umešča v vzgorniku, so včasih prav smešne. Opazil sem, da ima poseben prijem, saj že kakšnih 135 stopinj pred točko, v kateri naj bi bilo najmočnejše dviganje, rahlo zmanjša nagib in nato v dviganju normalno nadaljuje s kroženjem. Prednost takega postopka je bolj tekoče letenje z manjšim vrtinčenjem in uporom na krilcih.

A Kawa prihaja iz dežele, kjer je velika tradicija jadralnega letenja, na Poljskem se znanje jadranja veliko bolj temeljito prenaša na mlade, kot pri nashttp://www.sierra5.net/novice-novo/novice/item/2901-letalska-dediscinaMi pilota izšolamo do dovoljenja in ga v tej točki prepustimo samemu sebi. V resnici se bi moralo resno šolanje jadralcev takrat šele začeti.  Vem, kako je bilo z menoj. Posebnega znanja, ki so ga nekateri starejši jadralci sicer imeli, nam ni predal nihče, vsak se je moral znajti po svoje.To pa je dolgotrajni proces.«