Uli Schwenk – in jadralno leto 2018

(OPENSOARING, 27. decembra 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)

Kaj je zaznamovalo jadralsko leto 2018? Odvisno od tega, koga vprašaš, a najbrž ima vsak jadralec svoj pogled na iztekajoče leto – Sebastian Kawa si je zastavil najvišji možni cilj in ga tudi dosegel, slovenski Vito Strasberger je letos pritisnil na plin pridobivanja jadralskih izkušenj v najbolj znanih jadralskih točkah po svetu, Boštjan Pristavec je na finalu SGP v Vitacuri pustil pred seboj samo štiri konkurente, sicer pa je, kot se zdi, v Namibiji namenil več jadralske pozornosti ženi Tanji, ptujski jadralec Gregor Petrovič se je lotil uresničitve projekta nakupa poljskega vitla itd.

Zanimivo je bilo tudi v vlogi pomočnika Janiju Starihi na tekmovanju za LX pokal, kjer sta močan vtis naredila Aleš Fink s tekmovalnim letenjem in sodelovanje mešane družbe jadralcev iz Velenja in Slovenj Gradca. V ospredju majskega jadralskega srečanja v Szatymazu na Madžarskem pa je bilo srečanje z Eto s tekmovalno oznako EM – največjim jadralnim letalom na svetu – v katerem sta se udejstvovala sopilot in  lastnik Avstralec Keith Gateley in vrhunski nemški jadralec in poslovnež Uli Schwenk, ki so mu leta 2007, na finalu SGP v Omarami (2. mesto) namenili naziv ambasadorja jadralnega letenja.

Srečanje z Ulijem je bilo zanimivo, zapustil je vtis prijaznega in vljudnega jadralca, pa najsi je bil to klepet na letališču, srečanje na skupnem zajtrku ali pa v gneči pred pultom v klubski kantini ob točenem pivu. Čeprav je bilo tekmovanje LX pokal že maja, pa smo zapis pripravili šele zdaj. Morda zaradi rešpekta pred jadralcem, ki je v svetu pojem uspešnega pilota, ali pa zaradi sovražnega odnosa do elektronskega diktafona, ki jemlje uporabniku preveč časa. Ljudje smo pač narejeni tako, da želimo marsikaj narediti na hitro in z levo roko. Ko sem na štartu v Ulija nameril teleobjektiv fotografskega aparata, je snel klobuk in se zasmejal, kot se zna samo on: »Vem, tako je bolje …«

Perfekcija? Uli Schwenk me je prvič presenetil v dnevu, ko so na LX pokalu odpovedali tekmovalni dan, on pa je kljub vsemu postavil na stezo svoje letalo. »Ko sem na letališču ali na tekmovanju, grem vselej v zrak, nikoli ne izpustim dneva, v katerem se da leteti,« je njegovo vodilo. Tu poleg spada še nekaj, kar na tekmovanjih, pa čeprav je na enem mestu veliko  jadralcev, težko doživiš. Ko je že kazalo, da bo sedel v letalo in pritisnil na plin, je s padalom na hrbtu opravil temeljit pregled letala in pri tem se mu ni prav nič mudilo. Pomislil sem, da morda nekoliko pretirava z nemško pedantnostjo, a ko sem ga opazoval na katerih mestih se je zaustavil, – samo krilo je sestavljeno iz dvanajstih delov -, kako je pogledal, potipal ali premaknil, mi je bilo jasno, da se lahko pri tako velikem letalu, ki ima toliko vitalnih točk in iz katerega se je nekoč, še v preizkusnem obdobju letala, pilot v zvrtu rešil s padalom, zgodi marsikaj. Pa ne samo to, Uli je ob vseh svojih izkušnjah v jadralnem letenju ohranil eno izmed prvih pravil, o katerem na tečaju za jadralce že pred začetkom letenja seznanijo vsakega začetnika – letalo je pred vsakim vzletom treba pregledati. Prav nič ga ni motilo, da je Keith, ki se s svojo višino in obsegom komaj spravi na zadnji sedež, precej časa čakal na svojega pilota. Pri nameščanju v kabino mu je Uli pred tem prinašal različne mehke obloge za hrbet. Spomnil sem se na Andersenovo pravljico o princeski, ki je občutila zrno graha pod devetimi žimnicami. Seveda gre pri pravljičarju za prispodobo, a kako je s premajhno kabino, kjer ne moreš stegniti nog, v resnici najbolj vedo visoki jadralci, ki so obsojeni na letenje z drugega sedeža.

Zakaj niso v Eti naredil več prostora za drugega pilota?

Uli si je, kar med pripravo letala za vzlet, vzel čas za razlago. Mimogrede je povedal, da je sodeloval že pri načrtovanju letala in da je bilo prav ob tem konstrukcijskem vprašanju precej pomislekov. »Na koncu smo bili prisiljeni v kompromis, kajti daljša kot je ročica, ki sega pred težišče letala, to pa je v celoti kabina, bolj nekoordinirano se bo letalo obnašalo v zavoju,« je povedal in natresel še več utrinkov, ki so potrjevali to spoznanje načrtovalcev. Čeprav je Janusz Centka leta 2003 na SP v Lesznem z Eto pristal na drugem mestu, nam je Uli potrpežljivo razlagal, zakaj Eta ni primerna za vrhunske hitrostne dosežke, pa čeprav je vse to že zapisano na mnogih spletnih straneh. »Ko so mi ponudili možnost, da letim z Eto, sem prijel za priložnost, ki se ponudi najbrž samo enkrat v življenju,« pravi Uli.    

Zanimivo je, da Schwenka nikoli ni zanimalo letenje z motornimi letali. Meni, da jadralno letenje nudi toliko izzivov, da jih v enem samem življenju ni mogoče uresničiti. Ko Uli pripoveduje o čemerkoli kar zadeva jadralno letenje, se zdi, kot da je padel v trans, v posebno zamaknjenost. Ker sem ga srečal prvič, se mi je zdela njegova predanost jadralnemu letenju tako prepričljiva, da sem v njej užival in na trenutek pozabil posneti kakšen zanimiv delček njegovega glasnega razmišljanja, ki bo v celoti objavljeno najbrž kje drugje.

Uli Schwenk, ki sicer izdeluje jaxida prevleke za jadralna letala, je človek, ki ima svojo jadralno filozofijo tako izdelano, da bi ga težko kaj presenetilo. »Ko se jadralec odloči, da se bo poročil, je dobro, da ženi natančno predstavi, kaj pomeni jadralno letenje. Sam sem na poti do matičarja svoji prihodnji ženi trikrat dejal: Jaz sem jadralni pilot!« Med razlago se je smejal na vsa usta in še nekajkrat ponovil skeč, ki je bil podoben šali, a je bil zanj najbolj resna zadeva na svetu. V kakšni uri dolgem pogovoru, v katerem nam je izdal, da je postal dedek, a spoznali smo, da ima v sebi izjemno energijo, ki jo pogosto namenja humorju.

Ne vem, zakaj je pogovor nanesel na tekmovalni razred 13.5 m in pohvalil je lepo oblikovana letala, a naslednji trenutek je preskočil na zgrešeni projekt PW5 in se vrnil v leto 1990, ko je komisija, v kateri je bil tudi njegov prijatelj Bruno Gantenbrink, izbirala, katero letalo bodo izbrali za tekmovalni razred one design: »Ko sem srečal Bruna, sem mu rekel, Bruno, vem, da veš, kakšna so lepa dekleta. Zato mi ni jasno, kako ste mogli za svetovni razred izbrati tako grdo letalo.« Če bi imel pero E. Hemigwayja bi morda znal opisati njegov smeh in veselje, ki ga je razdajal ob domislici. Najbrž ne prvič. Še nekaj utrinkov nam je podrobil v povezavi z očetom, saj je bil poln življenjskih nasvetov. Mimogrede, spomnil se je tudi svoje debate z mlajšimi nemškimi jadralci na Pokalu Pribina, ko jih je vprašal ali niso morda preveč zasanjani v svojem lagodnem življenjskem slogu, saj so jih v jadralnem letenju prehiteli mnogi. Tudi slovenski izdelovalci letalske opreme.

V zraku je dvakratni prvak Nemčije in drugouvrščeni na WGC leta 1995 v Omarami, pa pilot z evropskega vrha (1. mesto leta 1998, 3. mesto leta 2007, 2. mesto na finalu SGP Omarama leta 2007) zagotovo izjemno resen. Letos (2018) je, kot kažejo podatki na OLC, opravil z Eto dvajset jadranj, dolgih od 150 do 1000 km. V Szatymazu je z Eto opravil svoja zadnja jadranja v evropski sezoni 2018.

Veliko o Ulijevem odnosu do jadralnega letenja pove, da je leta 2008 s starodobnim letalom K2 b opravil 567 km dolg let in s tem postavil svetovni rekord. Ja, kot velja za mnoge vrhunske pilote, je Uliju skoraj vseeno ali leti z Eto ali s starodobnikom. Z njim se torej lahko enačijo vrhunski tekmovalci ali pa ljubitelji lesenjač – Res je pravi ambasador jadralnega letenja. Na Balkanu bi mu rekli, da je car.