(OPENSOARING, 22. aprila 2020, Niko Slana)
Bila je sreda 22. aprila, dan za jadralno letenje, a še zmeraj bolj ali manj za tiste, ki se lahko policiji na občinskih mejah izkažejo s kakšnim potrdilom, da lahko nadaljujejo pot do cilja – do letališča. Precej bolj zoprno kot med vojno v okupirani Ljubljani 1942-1945. Jutranji pogovori so bili namenjeni jadralnemu letenju.
Padli Ikar, arhiv Matija Kodrič
Kolega iz Lesc je navrgel, za dobro vago: »Veš, Lojze Peterle bo skušal doseči, da bi jadralno letenje uvrstili med športne zvrsti, ki bi bile v teh kriznih časih na tistem seznamu, kjer ni prečrtano z rdečo (vsak si naj vstavi svojo) barvo.« Moram priznati, da mi je novica dvignila pritisk iz več razlogov in zaradi vljudnosti do pisane besede ne bom zabeležil, kaj sem odgovoril. Izrazil pa sem upanje, da bo gospod L.P., sicer tudi jadralec s člansko izkaznico ALC Lesce, nekoč prvi človek slovenske vlade, pozabil na svojo vljudnostno izjavo, kajti spomnil sem se njegovega predsedovanja ALC Lesce in časa, ko je klub doživel največje šoke, zaradi katerih si še dolgo ni opomogel. Bonhommeu iz politike so ljudje celo verjeli, da bo … to in ono.
ALC v času virusa
Ja, formulacija o seznamu športov je morda prišla samo iz ust mojega sogovornika. Pravzaprav gre za omenjeno fantomsko listo športov, ki so primerni za te čase, v nasprotju z onimi, ki niso in mi je dala misliti, da pač klukci, ki odrejajo brez znanja in brez vedenja, kaj je kaj, kakšen je kateri šport in koliko je varen ali nevaren za prenašanje virusa, pač govorijo na pamet. Tako je najbrž tudi nastal seznam, če sploh je, nekih blaziranih športov, ki da naj bi bili med občinske meje zaprtim državljanom dovoljeni in da jih prakticirajo tudi kakšen meter zunaj omenjene meje, seveda, da se jim ne bi čist odpeljalo. V mislih imam duševno zdravje.
Vsi v zrak, virus se plazi po deželi, foto Luka Hojnik
Pred tem smo se lahko naposlušali, kako nevarno je lahko za okužbo gibanje po Tivoliju, Šišenskem hribu in Cankarjevem vrhu, češ … da ne naštevam vseh neumnosti. Ja, kam pa naj bi nesramni in agresivni Ljubljančani šli, če ne prav tja in še morda na Rašico in Šmarno goro, če pa so občinske meje zastražene, policiste pa so opremili z električnimi paralizatorji (grožnja, ki naj podpre prepoved), da si ja kdo ne bi drznil in da ne omenjam, da je hoja najbolj varna zadeva na svetu. Pravzaprav so bila navodila med občinske meje zaprtim državljanom in sploh državno odrejanje, kaj lahko ljudje počnejo in kaj naj ne, sramota za slovenski nacionalni korpus. Kot da v Sloveniji ne bi bilo razumnih ljudi, kot da niso bile ceste prazne tudi brez groženj, kot da ne vedo, kaj je varno, po tem ko so bili mediji polni samo še varnostnih opozoril, RTV Slovenija pa je itak postala podružnica slovenskih pogrebnih zavodov in se je zdelo, da so bili veseli vsakega mrtvega bolj kot kadarkoli. Ob tem pa je tudi res, da vseh teh navodil v različnih podjetjih sploh niso kaj prida upoštevali, kot sem lahko na svoje oči videl na različnih nakladalnih rampah podjetij, ki se držijo kamniške železnice. Ne prej in ne kasneje. Tu zaradi morbidnosti naredim piko.
Med vodo in zrakom
In še jadralno letenje. Na neki francoski strani FB sem videl, da so jadralno letenje postavili med športe, ki so bolj ali manj varni za okužbo. Jadralci to že vemo, seveda pa si ljudje, ki si ne predstavljajo, kaj je jadralno letenje, mislijo svoje. In zdaj so prišli do besede. Jadralske kolege sem spraševal, ali vedo, kaj je s tem v zvezi ukrenila Letalska zveza Slovenije in posredno njena JK. Nihče ni nič vedel, čeprav so morda celo boječe dvignili roko kje iz pete klopi, tako da jih učitelj ne bi opazil. Še kar razumljivo, kajti v zmešanih časih je, kot kaže, bolje biti tiho in ukrepati po svoje. To je daleč najbolj pametno početje in tako danes (poglej datum na vrhu) letijo jadralci ALC in iz AK Celje, morda se jim bo kasneje še kdo pridružil.
Pristanek zunaj letališča, daleč od vsega
Res, po tej krizi se bodo morali tudi jadralci vprašati, kako naprej s svojo organiziranostjo. V tišini in za vogalom se sicer dogovarjajo, kako bodo izpeljali državno prvenstvo leta 2020. Poudarek je na tišini, tako kot vedno in vselej, da ja ne bi kdo opazil, da je jadralni šport delček slovenske športne družine in da lahko o njem govorimo na glas – tudi zato, ker se zadnjih pol stoletja ni zgodilo, da bi gledalci množično prihajali na jadralska tekmovanja, ker se itak vse dogaja brez gledalcev, brez informacij v medijih, brez reklame … tiho in za vogalom.
