Štrbački buk in Željava – sta soseda

(OPENSOARING, 28. avgusta 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)

Kaj vse ujameš, če v Bihaću zapičiš šestilo v središču mesta in zavrtiš krog petindvajsetih kilometrov? Dovolj, da se z vodičem Dževadom, ki pooseblja Aeroklub Una, v sončno-deževni avgustovski soboti okoplješ v vodnem poprhu slapov v Štrbačkem buku ter doživiš deževne kaplje pred dvema žreloma podzemnega zmaja jugoslovanskega letalstva, ki pooseblja balkansko stvarnost, ki se je ljudje z vseh vetrov kompasne rože vse bolj zavedajo – nacionalizma, različnosti vere in kulturna insuficience, torej vzvodov, zaradi katerih je bilo treba porušiti vse iz druge strani. Kot turški most v Hercegovini, nešteto življenj v Sarajevu ali hiše preprostih ljudi po vsej Bosni. Sobotni izlet je pokazal nova obraza – lepoto dežele ob vodi in nesmisel vojaške utrdbe, ki jo je odpihnil čas.

Na to sem pomislil v Željavi, na ostankih velikega jugoslovanskega letalskega oporišča. Zdaj se, v majhni časovni oddaljenosti, brez nadzora, kot v posmeh nekdanji največji skrivnosti JLA, sprehajalci, zatopljeni v misli o smislu sveta, gibljejo med kremplji betonskega zmaja v Željavi, na meji med BiH in Hrvaško. Brez spremstva policije, a s tesnobno mislijo ali se morda v globoki travi, v katero nihče ne upa stopiti, še zmeraj ne skrivajo mine. Informacijska tabla EU pravi, da so jih na mejnem območju odstranili s pomočjo evropskega denarja, a kdo bi verjel, da na desetinah kvadratnih kilometrov ni ostala še kakšna past.

Nekdanje vojaško letališče, ki je izgubilo smisel že takrat, ko so zasadili prvo lopato in zavrteli prvo hruško betona od milijontih, so si na deževno soboto prišli ogledat Nizozemci, Britanci, Kanadčani, Italijani, Avstrijci, Slovenci, vsi brez vodiča, saj vojaškemu mastodontu pod Plješevico najbrž ni enakega v Evropi ali v svetu. Če so obiskovalci v Željavi onemeli zaradi veličastnih ostankov nečesa, kar je podpiralo politično idejo, pa so se v Štrbačkem buku prepustili osupljivi lepoti narave. Tu navdušuje urejenost okolja in dejavnosti na vodi. Vse teče varno in gladko. Množice turistov uživajo v okolju slapov.

Mnogi pred obličje večne Une takoj postavijo svoj ego in čudež na reki uporabijo za ozadje selfija, ki ga bodo poslali v svet.

Za obisk vsake od teh dveh čudes – narave in človeške vojaške neumnosti, bi morali porabiti ves dan, seveda pa bi bil povsod dobrodošel Dževad, ki je rastel ob Uni in v senci reaktivnih vojaških letal. V Željavi je na vsakem koraku pokazal kakšno posebnost, ki je sicer ne bi opazil. Od »stola«, kamor so vpeli reaktivne motorje za preizkus po obnovi. Še do danes so ostali v betonska tla vpeti kovinski elementi s pomočjo katerih so ga pričvrstili in petnajst minut pritiskali na plin, po odzivu, kako so izgorevalne komore požirale kerozin, so ugotavljali ali lahko motor znova namestijo v letalo. Na stotine cistern goriva je tod izhlapelo v zrak ob neznanskem ropotu, ki so ga uslužbenci v uniformah poplaknili že v prvi gostilnici izza rampe na vhodu v letalsko oporišče.  

Dževad, ki je po naravi pilot in jadralec, rad razmišlja, kaj bi naredil, če bi mu prepustili v upravljanje vsaj delček Željave. Postavil bi parkomat, izdelal bi maketo letališča, kot jo imajo zdaj v muzeju vojaške zgodovine v Pivki, morda bi bila bolj prikladna kovinska, podobna maketi stare Ljubljane ob Tromostovju, v podzemnih tunelih bi kakšen kilometer opremil s samodejnimi neonskimi lučmi, za popolno doživetje tega kar je še ostalo od drobovja zmaja. Predvsem pa si želi, da bi Aeroklub Una dobil od države vsaj delček betonske steze.

Prepričan je, da bi takšen projekt lahko imel svoj smisel in vsi bi imeli od tega vsaj nekaj koristi, pa čeprav državna meja ni kraj, kjer bi z lahkoto zaživele takšne in podobne zamisli. Predvsem pa upa, da bo Aeroklub Una v bližnji prihodnosti v resnici dobil delček letalske steze, ki bi jo lahko usposobili z malo denarja in nanjo prenesli športno dejavnost. kajti na nekdanjem letališkem travniku ob Uni naj bi kmalu zraslo letališče za poslovno letalstvo.

Prepričani smo, da se bo vse to nekoč res zgodilo, da bo vse to doživel tudi Dževad, sicer bo vojaški poligon Željava okupirala narava, ki že zdaj neizprosno zarašča beton, za katerega so nekoč menili, da bo večen.