(OPENSOARING, 9. julija 2018, besedilo Niko Slana, fotografije: FB, instagram stran organizatorja)
35. FAI WGC OSTROW – V znamenju vzgornika
V sredozemski deželi, s prestolnico Split, kjer so v plitki vodi na Firulah ali na Bačvicah desetletja igrali pičiklin, zabavno igro z balunom, katere edino pravilo je bilo, da žoga ni smela pasti v vodo, če pa je že padla, so jo pač pobrali in se zabavali do onemoglosti ali pa do trenutka, ko je kakšna gledalka svojega igralca zvabila iz kroga in ga popeljala v svet intenzivnejše čutne zaznave. Tako so se na bližnjih športnih igriščih rojevali športniki svetovne veljave, od teniških igralcev in igralk do nogometašev. V premoru, pred drugo vojno, so bili tudi telovadci, celo veliki nogometni vratar Vladimir Beara, katerega mama je bila tršata sokolica, je najprej telovadil. Kasneje so svetovni vrh zasedli celo v alpinizmu, Stipe Božič je stopil na vrh Mt. Everesta, ker pač višje ni šlo in še vse je posnel s svojo kamero in zapisal, kot se spodobi. Na vrsto je prišlo tudi jadralno letenje.
Poln hangar za brifing
Če to ni pravi okolje tudi za jadralno letenje, nič nočem. Sicer pa sploh ni pomembno, kdo je fante navdušil za jadralno letenje. Vse se je v Splitu začelo leta 1963, s prvim tečajem in poletnim letenjem na vitlu na letališču v Sinju. Med začetniki je bil tudi Boris Kožuh in prav zdajšnja ekipa hrvaških jadralcev, ki nastopa v svetovni areni v Ostrowu na Poljskem, se je jadralsko rodila tudi iz navdušujočega besednjaka našega Borisa Kožuha. Ko ga poslušaš vselej zaznaš v njegovih besedah optimizem, pa če so temelji pravi ali ne. A to sploh ni pomembno, saj med tema dvema optimizma ni razlike. Svoje nekdanje učence, ki so v zadnjih letih postali tekmovalci, je prepričal, da svetovno prvenstvo ne more biti nič takega, iz česar se ne bi mogli naučiti kaj novega in tako napredovali. Če ne bo šlo drugače, bodo pač pobrali »balun« iz vode in ga znova dvignili in poslali v igro. Do onemoglosti.
Reprezentanca Hrvaške, z leve Franič, Šoljan, Zaninović in Kožuh
Da je Boris selektor, oziroma vodja hrvaške jadralske reprezentance, sploh ni čudo, saj se je od svojega prvega stika z jadralnim letenjem naučil češčine in poljščine in tako, najbrž tudi po zaslugi svoje Anne, stopil v svet jadralnega letenja z nekoliko širšim obzorjem. V Ostrowu 2018 se je sicer nadejal podpore edinega prijavljenega slovenskega jadralca Borisa Žorža, a se gorenjskemu soimenjaku ni izšlo po pričakovanjih, tako da so se morali Vinko Šoljan, Đani Zaninović (oba klubski razred) in Frane Franič (standardni razred) znajti po svoje. Fantje niso začetniki, da bi lahko koga skrbelo in tako so prav zdaj v svetovnem vrtincu jadralnega letenja.
WGC Ostrow
Ker so hrvaški jadralci naši dobri znanci, bomo zanje navijali in jim privoščili uspeh. In selektorju, če lahko to nalogo tako imenujemo, tudi. Svetovno prvenstvo je vendarle veliko tekmovanje. Torej, srečno in s čim več tekmovalnimi točkami do cilja.
