Soaring NZ 59

(OPENSOARING, 23. decembra 2019, Niko Slana)

Zdaj, ko z velikim časovnim  zamikom prebiram morsko jadralsko zgodbo Alaina Gerbaulta, vojaškega pilota in teniškega igralca, ki se je, na samotni poti z jadrnico okoli sveta in brez motorja, izognil Novi Zelandiji, ker je pač tako zelo oddaljena od preostalega sveta, šele lahko cenim revijo Soaring NZ, naslovljeno na Opensoaring, ki deluje na povsem drugem koncu sveta. Sporočilo je jasno – jadralno letenje je globalni šport.

Tam spodaj začenjajo novo jadralsko sezono, urednica Jill McCaw pa je v uvodniku ocenila nekaj boljših domačih jadralskih dosežkov. Spomnila se je tudi  pokojnega Steva Fosseta, serijskega rekorderja na morju in v zraku in njegovega zračno-jadralskega (so)pilota Terryja Deloreja. Povedala je preprosto resnico o tem, kako temeljito sta načrtovala rekordne lete, tudi hitrostnega v FAI trikotniku 1250 km že davnega leta 2007, s katerim se je dolgo spogledoval Boštjan Pristavec. To, da je Jill lahko objavila svoje razmišljanje, je zasluga tiskanega medija. Vse drugo so bolj ali manj virtualne smeti.

Odkar je predsednik FAI Novozelandec Robert Henderson se lahko zanesemo  na vesti iz tega gnezda. Če nam doslej ni bilo znano, kje bo finale naslednjega SGP – najprej so naznanili, da bo v Turčiji, v okviru WAG, a zdaj vemo, da je izpeljavo prevzela Francija, točneje St. Auban v septembru 2021. Glede na to, da je finalist tudi Boštjan Pristavec (QSGP Livno), ki omenjeni teren pozna, se lahko znova nadejamo zanimivega slovenskega nastopa. A treba bo počakat na leto 2021, seveda pa nas bolj zanima, kaj bo v letu 2020 s SLO paradnimi konji? Veselili se bomo vsakega nastopa, saj se zdi, da se je nekaterim tekmovalcem že rahlo snel jermen. Boris Žorž, prvokategornik v klubskem razredu, išče motivacijsko rešitev s prestopom v 18-metrski razred. Kafka bi dejal, da bo Žorževa preobrazba zanimiva. Na jadralski oder stopajo mlajši, in kar je hvalevredno, polni so samozavesti. In še ena iz FAI: Marja Osinga – Meek je prevzela CIMP – medicinsko psihološko komisijo.

Na 8. strani revije Soaring NZ 59 je zaznamek o Opensoaringu, na kar smo ponosni, a ker je bil posredi med izvirnikom in omenjenim zapisom  google translate, vse zapisano ne drži. Velik odstotek jadralk v klubih beležijo na Poljskem, ne v Sloveniji. Morda bi o stanju žensk v jadralnem letenju, vsaj na deklarativni ravni, kaj reči pilotke iz Društva slovenskih letalk. Morda bi zvedeli kaj novega.

Svež in zanimiv pristop v SNZ 59 je objava doslej neznanega zapisa o njihovem prvem nacionalnem jadralnem prvenstvu z leta 1963. Mimogrede, vidimo, da se je takrat kar dobro odrezalo jadralno letalo Skylark, takšno, kot so ga kupili v okviru društva starodobnikov Letov in bo letos skoraj zagotovo že v zraku. Simpatična je predstavitev jadralnega kampa 2019 za mlade jadralce, ne samo za začetnike, pač pa tudi mlade pilote, ki želijo opraviti, denimo, 300 km. O jadralskem taboru pišejo mladi jadralci sami. V nadaljevanju je sestavek o jadranju nad klifi na Zahodni obali. Posebno stran si je zaslužil 14-letni Henry, seveda s samostojnim letom. Opravil ga je na enosmernem, rahlo ukrivljenem in 600 m dolgem vzletišču Kaitoke. Dober temelj za zunaj letališke pristanke.

Odkar je Sebastian Kawa sodeloval na novozelandskem nacionalnem prvenstvu je v reviji SNZ reden gost. Za spremembo o njem piše oče Tomasz, ki pojasnjuje podrobnosti okoli Sebastianove nesreče na svetovnem prvenstvu v 13.5 metrskem razredu. Nanizal je več neznanih dejavnikov, a jih ne bomo naštevali. Morda le zanimivost: Sebastianovem letalu GP-14 je na enem od letov za trening odpadel pokrov prostora, v katerem je shranjeno reševalno padalo z raketnim sistemom, a ga je sam čudežno našel. Omenjenih svetovnih prvenstev ne bo več, zato pa so jadralcem ponudili novo možnost svetovne predstavitve, namreč tako, da si med tekmovalno nalogo pomagajo z motorjem – kot v Pavullu WGC 13,5 m, na vzporednem tekmovanju e-Glide, na katerem je zmagal Luka Žnidaršič. 

Vselej so na strani SNZ tudi valovne teme. In morda še tale: dvojica je kupila skoraj novo letalo 304 MS Shark,  18- metrsko samovzletno letalo HpH, katerega cena je bila dokaj dostopna. Rangi de Abaffy, katerega polovični lastnik je tudi znameniti Terry Delore, je oktobra 2019 opravil 1000 km. Najboljša reklama za letalo.

Da revijo Soaring NZ jadralci cenijo, kaže tudi tretje nadaljevanje o varnosti (6 strani). Tokrat je nanizanih 20 groženj za varnost, k vsaki je dodan premislek v dveh stopnjah. Zanimivo. In, denimo, delček razlage za – GROŽNJA: samozaverovanost v svoje sposobnosti / PREMISLEK: tekmovalni piloti po uspešnem dnevu, denimo, v nadaljevanju kaj hitro znižajo merila za svojo varnost itd / UKREP: vsi piloti gredo skozi obdobje samoprecenjevanja. Kako dolgo je človek pozoren na nevarnost zaradi precenjevanja samega sebe? Če vprašate pilota z 10.000 urami, vam bo priznal, da učenja pri letenju ni nikoli konec in zmeraj se bodo v presojanju položaja pojavljale napake. Ko ocenjujete nesrečo in se zalotite pri besedah (navedba): »What an idiot,« or »I would never did that,« or »I could have coped with that,« – than YOU are overconfident. Always look for your mistakes – because they are there! The important thing is to recognise the big ones!

Če se vrnem k jadralcu Alainu Gerbaultu, ko je že skoraj sklenil pot okoli sveta, ga je premagala utrujenost in nasedel je na enem od Kapverdskih otokov.