Soaring NZ /58

(OPENSOARING, 20. septembra 2019)

Včasih je nenavadno, kako se nekatere zadeve prekrivajo, seveda, če to želimo opaziti. Ko odpremo razkošno novo številko novozelandske jadralske revije Soaring NZ (58) in se zaustavimo pri uvodniku urednice Jill McCaw, vemo, zakaj je na naslovnici poudarek na »ženskah« v letalstvu. Na prekrivanje nas spomnijo zapisi Nuše Komplet Peperko in opažanje moža in jadralca Mihe, namreč, da je na Poljskem v klubih veliko deklet, morda celo tretjina. In sploh je zadnje čase precej govora o položaju žensk v družbi, denimo, tudi v povezavi s kultno knjigo Margaret Atwood Deklina zgodba. Priporočamo branje Mladine št. 37 in zapis Marcela Štefančiča z naslovom Zaprite oči in mislite na Slovenijo.

Ali v slovenskih klubih naredimo kaj posebnega, da bi v klube in jadralski šport privabili več deklet. To bi bilo pravo vprašanje ob 30-letnici Društva slovenskih letalk, a najbrž bi morale besedo prevzeti kar letalke same. V Lescah, kot smo že omenili, se lahko zahvalijo srečnemu naključju, da se je pojavilo precej jadralk, a da ne bi ugibali, kaj bo z njimi v prihodnosti, bo treba počakati. Da je v klubih tako malo jadralk, lahko mirno pripišemo precej moško nastrojenemu ozračju v klubih, da ne uporabimo bolj trdega tujega modnega izraza – mačističen. Čeprav Deklina zgodba in njen drugi del, ki je nedavno izšel na zahodu, sega na področje mizoginije, pa je očitno, da je v jadralnem letenju ostalo ozračje, ki dekletom najbrž ni posebno naklonjeno.

Na prvo žogo bi lahko dejali, da ni tako, a kakršenkoli pogled na seznam udeležencev jadralnih tekmovanj v Sloveniji pove, da smo v tem pogledu poznali že boljše čase. Prav tako po naključju, mi je prav ob nastanku tega zapisa padel v roke razpis za nov tečaj za jadralne pilote iz Šaleškega aerokluba. Vabilo je namenjeno moškim. Pravzaprav nič posebnega, razpisi v večini klubov so podobni – deklet načeloma v aeroklube ne vabijo posebej, pač morajo zamižati in se prijaviti.  https://www.saleskiaeroklub.si/?page_id=4814

Vrnimo se k omenjenemu uvodniku Jill McCaw, ki izhaja iz dežele dolgega belega oblaka in velike tolerance, ki pozna tradicionalni tabor za mlade jadralce in jadralke. Zapis je zato morda presenečenje ali pa velika družbena občutljivost urednice, ki je tudi sama jadralka. Jill se spominja svojih jadralnih začetkov in moško obarvanih pripomb, ki so ji ostale v spominu še po tridesetih letih. Že ob njenih začetkih je bilo v novozelandskih klubih precej deklet, tudi učiteljic jadralnega letenja. Jill se sprašuje, kaj bi v NZ-klubih morali še narediti, da bi bilo ozračje do deklet bolj prijazno. Ne gre samo za čiste in urejene sanitarije, prav tako je pomembno kulturno ozračje in zavedanje, da mladenke v klube ne prihajajo, da bi našle svojega moškega, pač pa zaradi jadralnega letenja, torej športa in zaradi druženja. »Moški bi se morali odpovedati neumnim opazkam  vsakič, ko jim pot prekriža ženska,« pravi urednica Soaring NZ, pa čeprav so pozitivne …

Novembrsko revijo SNZ odlikujejo razkošne fotografije, denimo, z evropskega prvenstva v Prievidzi, pa s finala SGP (La Cerdanyja, Španija), z zapisom pa je postregel Tomasz Kawa, oče Sebastiana Kawe. V nadaljevanju se spominjajo športnih dosežkov Yvonne Loader, od prvega vzleta (1973) do kraljičinega odlikovanja za zasluge v jadralnem letenju. Ob tem se znova mimogrede spomnimo prizadevanj Pavla Magistra, ki si je želel in je tudi vse naredil, da bi Boštjana Pristavca, ki je na finalu SGP v Čilu 2018 s 5. mestom segel v svetovni vrh, sprejel predsednik države. A brez uspeha.

Cela stran v SNZ 58 je znova namenjena mladim jadralcem, zapis pa so pospremili s fotografijo mladenke in mladeniča med upravljanjem z vitlo.  Že v številki SNZ 57 smo lahko prebrali reportažo o mini YSDC (Youth Soaring Development Camp) v klubu Taupo Gliding Club, med četverico udeležencev je bila tudi Laura Wagstaff. Namen jadralskih taborov je, kot zatrjujejo, da bi fantje in dekleta nekoč nastopili na tekmovanjih najvišje ravni. Nedavno so izpeljali projekt nakupa novega vitla Skylaunch. Zakaj jadralski kampi in projekt vitlo? Predvsem zato, da bi mladi lahko leteli, saj tudi na Novi Zelandiji ugotavljajo, da so cene vleke na vitlo in aerozaprege za mlade ovira za hitrejše napredovanje. Želijo, da bi mladi to oviro preskočili hitreje.

Ob tem pa lahko dodamo, da so si najsodobnejšo vitlo pred dnevi umislili na Ptuju. S povsem enako filozofijo kot na Novi Zelandiji. Veliki spodbujevalec vzletanja s pomočjo vitle je Gregor Petrovič, ki je dve antipodni jadralni sezoni preživel na Novi Zelandiji in ga letos znova vabijo, da se jim pridruži. Morda se je tam nalezel njihovega razmišljanja. Sicer pa, lepo je vzeti v roke jadralsko revijo, nekaj  kar smo v naših krajih poznali a je zašla v nekaj, kar ni jadranje.