(OPENSOARING, 28. marca 2019)
Letališče Springfield, domovanje Canterbury GC
Ob pogledu na jadralsko revijo, seveda tujo, ker domače že dolgo nimamo več, saj se je iz jadralske preobrazila v vojaško, miroljubnega jadralca popade žalost, saj lahko tudi odsotnost revije postavimo v vrsto vseh destrukcij, ki jih je slovensko jadralno letenje doživelo v svoji zgodovini, od tovarne Letov pa do domačih jadralnih letal za šolanje (Libis 17) in politike, ki je jadralnemu letenju izrazito nenaklonjena ali bolje rečeno sovražna. Zato se lahko vprašamo, kaj tiskana revija pomeni za Novozelandce.
Odgovor na to bi morali dati bralci, torej Novozelandci in vsi, ki so se nanjo naročili. Dejansko je premalo, če jo samo berejo, kajti naročnina ne izkazuje samo kulturno pač pa resnično pripadnost dejavnosti in prizadevanjem ljudem, ki se trudijo, da bi revija še naprej izhajala. Kajti, če izide danes, še ne pomeni, da bo izšla tudi v prihodnjem četrtletju. Kaj je tisto, kar nas prepričuje, da ima revija višji smisel? Po logiki izhajanja po četrtletjih prinaša vsebine s precejšnjim zaostankom, a vendarle določena vsebina, ki je na videz morda trivialna, lahko nosi različna sporočila, tako kot smo pač različni bralci, ki dogodke ocenjujemo različno. Odvisno od tega, kakšna je naša točka opazovanja.
Zanimiv je, denimo, projekt zbiranja denarja za vitlo in prispevek o vsakoletnem mladinskem jadralskem taboru (Youth Soaring Development Campm – YSDC), ki so ga v Omarami decembra izpeljali že desetič. V ospredju je seznanjanje z vsemi dobrimi stranmi vzletanja na vitlo in tudi učenje rokovanja z njim. Ob rob so nanizali vse potrebno, da bi lahko donatorji projekt obogatili s kakšnim cekinom. Na Ptuju so se lotili nekaj podobnega projekta v okviru kluba, o čemer bo treba tudi kaj zapisati.
Soaring NZ namenja štiri strani jadralskemu taboru za mlade (Youth Soaring Development Camp 2018), na katerem je 29 prostovoljcev (učiteljev in pilotov vlečnih letal) 34 učencem omogočilo napredovanje – za nekatere prvi samostojni let, za druge 300-kilometrski let, za tretje tečaj akrobacij, za vse pa vzlet na vitlo in upravljanje z njim, za nekatere jadranje na valovih. Predvsem pa je bil jadralski tabor z mednarodno udeležbo izjemna družabna izkušnja.
Ob tiskani reviji Soaring NZ se lahko vprašamo ali lahko družabna omrežja, kot so, denimo, FB, Twitter in podobni, nadomestijo revijo. Morda bo kdo pritrdil. Ob objavah na FB se zdi, da so jadralci vsako leto znova navdušeni na enakim kot že vsa leta poprej, denimo, da se spomladi pojavi termika, da so uspešno opravili preverjanje v zraku, da so domači hribi, da ne govorimo o Dolomitih, navdušujoče lepi v snežni prevleki itd. Skratka, enoinisto navdušenje se ponavlja iz leta v leto, po enakem obrazcu, skoraj tako kot motiv cerkve na Jamniku za gorenjske fotografe, ki so jo poslikali že v vseh možnih vremenskih razmerah, svetlobah, v vseh stvarnih in nestvarnih pozah narave, tako da je ljudem, ki komentirajo »kot« umetniško fotografijo, že zmanjkalo presežnikov za laskanje fotografom.
Naslovnica SNZ št. 56
Pisno gradivo v revijah, v tej ali oni, je na videz pusto, a vendarle v tej pustiti naletimo največkrat na nova izhodišča in sveže misli. Ob zapisih v revijah ni dovolj, da jih samo ošinemo s pogledom in se pomaknemo z miško navzdol ali navzgor, ob njih se je treba za nekaj časa zaustaviti, to pa skoraj zagotovo pomeni, da bomo ob avtorju, ki je med pisanjem razmišljal, enako počeli tudi sami, čeprav ni rečeno, da se bomo vselej strinjali. Skratka, premalo je, če informacijo samo opazimo in zbežimo naprej.
Jill McCaw, urednica revije Soaring NZ, razmišlja o uspešni sezoni. V uvodniku se je oprijela izraza »non-sanctioned events«, ki ga razloži. Ne misli na ilegalno letenje, pač na dejstvo, da so nekatera tekmovanja na Novi Zelandiji zunaj ustanove, ki ji pravijo Sailplane Racing committee, torej nacionalnega foruma, ki skrbi za tekmovalni program. V Sloveniji te težave nimamo, saj smo že davno poslovili od vikend tekmovanj, ki so bila velik korak naprej za jadralno letenje, a so organizatorji dvignili roke pred zahtevami KZPS in JACL, tako ostajamo pri samo enem dogodku za tekmovalce.
Tako se leti s Kawo
Jadralec Murray Wardell opisuje svojo jadralsko izkušnjo v dvosedu s Kawo. Priznava, da ga je bilo tudi strah, a na koncu je bil navdušen. Kawa je bil izjemen tudi pred vzletom in po njem, ko je kar sam opral letalo. »Let s Kawo mi bo ostal v spominu za vselej,« je zapisal. Navdušen je bil tudi mladi Josh, ki mu je tekmovalni let s Kawo omogočilo združenje Youth Glide NZ. Po pristanku mu je SK natančno razložil, kaj se je dogajalo z vremenom, odločitvami itd. Na kratko so o svojih vtisih s Kawo v zraku zapisali še drugi Kawini spremljevalci. David Johnson, ki je s Kawo odletel 472 km s povprečno hitrostjo 126,53 k/h, je dejal: » Zanimivo, da je Sebastian zmagal, čeprav so leteli pretežno učenci, ki jim je sproti razlagal, kam naj gredo.« Ko so ga vprašali, ali je bilo vredno denarja, ki ga je dal za let s Kawo, je dejal: »I would pay twice as much!« Steve Wallace pa je natančno razložil, kako so izpeljali sodelovanje s Kawo in je še poudaril, da so bili veseli, ker so enega od letov brezplačno namenili mlademu jadralcu.
O opazovanju pilota med letom
Tu je še drugi del zapisa (5 strani) z naslovom Pilot in kisik, sledijo nasveti Rogerja Reada, učitelja za mlade jadralce, zanimiv je kotiček Fitness for Flight. Ray Burns v kotičku za učitelje razmišlja o večni temi jadralnega letenja – kako pomembno je gledati okoli sebe. Svoj prostor v reviji ima tudi zgodovinar. Lahko bi še naštevali zanimive zapise, predvsem se lahko prepričamo, da so novozelandski jadralci zelo pismeni in da imajo svojo revijo radi.
