Sinj – odslej tudi valovno izhodišče

(OPENSOARING,13. Septembra 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)

Sinj in Livno sta dve strani istega kovanca, deli ju nevidna državna meja in precej bolj konkretna Kamešnica. Meja je v dojemanju jadralcev izbrisana in akcije, postajajo vse bolj pogoste, z obeh strani. EU in BiH sta prav tukaj povezani bolj, kot kjerkoli drugje. V prvem tednu septembra, ko je bilo vreme vredno tiste oznake na vratih pred letališčem Brda (Saoaring Paradise) in ko se na bosanski strani ni dogajalo nič več, je bila dejavnost na sinjskem letališču, kot bi bili sredi jadralske sezone. Dopoldne se je odvijalo učenje in podobni leti, okoli poldneva so se jadralci odpravili po svojih poteh, za tem so oživila motorizirana jadralna letala, v popoldnevih so bili v ospredju sinjski padalci.

Predvsem pa postaja življenje ob letališču, z bifejem Boss, ena od bolj družabnih točk v mestu, od jutra do večera. Uganka je tudi, kako so Sinjani našli prav letališče za svoj rekreativni poligon. Na desetine ljudi se tod sprehaja, teče ali uživa z otroki ali s štirinožci, alkarji oz. konjeniki pogosto poživijo prostor z jahalnimi predstavami. Ko jadralec zvečer pristane, so za razstavljanje letala vselej pripravljeni prijazni naključni mimoidoči. Res, tako obljudeno letališče zlepa najdeš. Poznavalci zatrjujejo, da letalska in padalska dejavnost v Sinju na Hrvaškem nima primerjave.    

Če so tuji jadralci v Livnu obesili prepoznavni reklamni plakat Soaring Paradise, lahko zdaj jadralci v Sinju razmišljajo, da pred vhodom na svoje letališče obesijo reklamni pano z enako vsebino, le da ga bodo najbrž obogatili z oznako, ki kaže, da je tod možno ujeti valove. Od 11. septembra 2018, ko je Jakov Matković dokaj nizko nad letališčem ujel močno valovno dviganje in se v njem povzpel 16.000 čevljev, so valovi v Sinju skoraj pri roki. Seveda se dviganje tam ni zaustavilo, a Jakov, ki je dosegel to višino v sodelovanju s kontrolo letenja v Splitu, je svojega Falkeja iztrgal dviganju. Še prej je pomembne točke svojega leta opisal jadralcem na tleh, a očitno s(m)o vsi drugi zamudili kapitalno dviganje. No, zdaj se natančno ve, kje ga je treba iskati, kakšen veter mora pihati in kako zgleda nebo nad sinjskim poljem prepredeno z lečastimi oblaki. Proti večeru sem delček navdušenja ob vstopu na valove le doživel, bolj za šalo sem poklical na 120,875 in povprašal kontrolo, če bi lahko šel še kaj višje, čeprav je bil takrat promet na splitskem letališču kar pester.

»Ni mogoče,« je bil odgovor letalske kontrolorke, ki me je obvestila, da je dogovor z jadralci za ta dan višina 9.000 ft. Ne, ni pomota – 9.000 ft. Zahvalil sem se jim in pomislil na velikodušno sodelovanje letalske kontrole, Ivan Tomasović, upravnik AK Sinj, je vsak dan posebej aktiviral jadralski poligon, ki je na južni strani segal skoraj do morja, na severozahodu pa do Knina.

Jutranji pogovori na senčni strani Boss-ove terase s ponudbo najboljše in najcenejše kave v mestu, so bili raznovrstni. Jadralci imajo svoje pogovore. Nekajkrat se je na letališču in kavi oglasil Teo Čendo, direktor hrvaške jadralne reprezentance, ki je vselej najprej vprašal kako je z Borisom Kožuhom, selektorjem hrvaške jadralne reprezentance, s katerim sta letos sodelovala na svetovnem prvenstvu v Ostrowu na Poljskem. »Kdaj pride v Sinj na svoje letališče,« se pošali. Poljska izkušnja je za vse zgodovinska in tudi že zgodovina, zato se pogovori vrtijo okoli tekmovalnega programa za leto 2019, državnega prvenstva in mednarodnega prvenstva, ki bo časovno povezano s kvalifikacijskim tekmovanjem za VN (QGP 2019), za katerega kandidira AK Livno. V Sinju si želijo več slovenskih jadralcev, še posebno sedaj, ko so na letališču uredili bivanje pod streho domačega hangarja.

»A bi prišla Žorž in Stariha, če ju povabimo ali, denimo, Luka Žnidaršič,« se sprašujeta Teo in Jakov in naštevata tudi imena drugih slovenskih jadralcev. »Veseli bi bili obeh pilotov novega JS1, Verdeva in Strasbergerja.« Prvo mednarodno tekmovanje bo  namenjeno spominu na tragično preminulega mladega jadralca Iva Matkovića. Sploh pa se vedno znova začudimo, kako domači jadralci poznajo zgodovino jadralskega osvajanja jugovzhoda iz Lesc in iz Ljubljane, čeprav se podrobnosti že izgubljajo. A leti Franceta Štruklja, Iva Šimenca ter Dušana Ivanuša (Trener YU 4190, 08.04.1974) imajo karizmo, Aleš Maraž in njegovo kratko bivanje v Sinju so si zapomnili po izjemnih jadralnih dosežkih.

Letos je Sinj obiskal Matjaž Bohinc, nekdanji športni pilot (tudi s poklicno licenco), ki je dolgo deloval v letalski kontroli na Brniku in je bil nekaj časa celo njen vodja, bil je prevajalec letalske in strokovne literature, nekaj časa je strokovno deloval v Pragi. Zdaj živi v Cavtatu, najdete ga med ponudniki apartmanov, v Sinju pa bo skušal obnoviti dovoljenje za motorizirano jadralno letalo Falke, ki bo prvo v novem dubrovniškem aeroklubu. Dolgo pot do Sinja je opravil Željko Penić iz Osijeka, ki prav tako obnavlja jadralno dovoljenje. Za vse vrste učenja je vsak trenutek na voljo Jakov.

Ko govorimo o vlečnih pilotih, ki so vsak trenutek pripravljeni sesti v letalo, je treba med drugimi omeniti Nedeljka Ivačića, znanega po tem, da ima dober nos za termična dviganja. Seveda, saj je bil nekoč jadralec. V isti razred spada tudi Goran Kovačević, nepogrešljiv na travniku v Sinju, saj je vlečni pilot, zlasti pa rad sede v jadralno letalo. Letos je dobil njegov in Kožuhov starodobnik Morelli M100 nove barve in sodoben interier, kot notranjim prevlekam zdaj pravijo, naredil jih je kar domači tapetnik iz Sinja.

Skratka, prepričani smo lahko, da bo prihodnjo jadralsko sezono na letališču v Sinju precej več jadralcev. Tudi to je treba povedati, da letalska sezona v Sinju traja skoraj vse leto.