Sinj 2019 – jadralski Babilon

(OPENSOARING, 13. avgusta 2019, besedilo Niko Slana)

Na letališču v Sinju je bilo 9. avgusta kot v kakšni klasični orkestralni skladbi, ko nastopi forte, na koncu pa udarijo še činele. Saj sploh ne vem, ali je letališče najprej zavzela skupina goriških jadralcev, ki se je, zahvaljujoč tudi novemu DG 500 Orion, ves čas večala, ali so začeli babilonsko skladbo piloti starodobnikov iz Poljske, Češke, Hrvaške in Slovenije, ki jih je s svojo karizmo, na letališče privabil Boris Kožuh. In po kakšnemu naključju sta se tukaj z Dimono in Falkejem znašla Zlatko Zemljič – Pajo in Damir Horvat iz Zagreba, oba izjemno zanimiva sogovornika. O Paju smo na Opensoaringu pisali že pred desetimi leti, ko je v Zagrebu zmagal na Pokalu Blanik.

Na svojem senčnem mestu ob hangarju, kot bi si ga rezerviral že lani, se je stisnil Dejan Bezjak, ki leti z ASW 22. Da mu ne bi bilo dolgčas, se je seznam Bezjakov iz Ptuja dopolnil še s Tomažem, tokrat v vlogi sodnika na hrvaškem prvenstvu in hkrati na I. mednarodnem pokalu Sinj 2019. Kmalu so začeli kapljati na letališče še tekmovalci. Brunu Herenčiču so se s Twin Astirjem iz Ludbrega pridružili mlajši klubski kolegi, ki bodo nabirali jadralske izkušnje na dalmatinskem nebu. Pri organizaciji sinjskega Babilona sodelujejo  mnogi, zadnje čase pa jadralsko sceno poganja predvsem Jakov Matković.

V sinjskem zaodrju je bil skoraj neviden Čeh Jiri Lenik, ki je s seboj pripeljal 4-letnega vnuka Vaclava. Iz oddaljene Rane ni prišel le jadrat, pač pa je v prizidku hangarja obdeloval trup legendarnega britanskega dvosedežnega šolskega letala Slingsby T31.

Klemen Oman iz Škofje Loke se je Jiriju, ki je svetovno znan po gradnji in obnavljanju starih jadralnih letal, prostovoljno javil v uk. V Sinju sta obdelala poglavje o prekrivanju trupa s platnom. Medtem, ko je večina tako ali drugače uživala, sta Jiri in Klemen z brusilnim papirjem drgnila z lesenih površin neštetih letvic stara zasušena lepila. Iz dneva v dan se je spreminjala podoba inštrumenta, ki se mu pravi leseni trup starega letala. Prenovljena krila, trenutno so še v letalski tovarni Sharkov HpH v Kutni Hori na Češkem, že čakajo na prvi vzlet. Krila so, kot zagotavlja Boris, sicer inšpektor v britanskem registru za starodobna letala, lepša kot takrat, ko so prišla iz tovarne. Seveda ni dvoma – v obdelavi jih je imel Jiri, češki Stradivari za stara letala.

Skratka, v Sinj se dogaja. Jadralsko ozračje na vroči dalmatinski zemlji že obvladujejo tekmovalne strasti, ki jih razgreva vedenje, da bo prihodnje leto v Franciji svetovno prvenstvo in da se ga bo udeležila reprezentanca. Tekmovalci se tudi zato trudijo, da bi se uvrstili v ekipo. V Sinju oziroma v Splitu je središče hrvaške jadralne dejavnosti. Letos, denimo, ni manjkalo hrvaških ljubiteljev jadralnega letenja tudi v Livnem, a se za nastop na državnem prvenstvu še niso odločili. Morda bo drugače že  prihodnje leto?

V Sinju so doslej izpeljali devet od dosedanjih desetih prvenstev. Ob odprtju letošnjega  je eden od govornikov poudaril, da so veseli, ker so lani hrvaško prvenstvo izpeljali v Koprivnici. Letos so raztegnili tekmovalni prostor še v Bosno.  Vse to so znamenja, ki so za tekmovalno jadralno letenje spodbudna. Organizatorji I. MP Sinj 2019 so bili še posebno veseli Toneta Čerina, Dejana Bezjaka, Jerneja Lokovška in Čeha dr. Zbyneka Bicana , ki tekmujejo na mednarodnem pokalnem tekmovanju. Upajo, da bo prihodnje leto, na II. mednarodnem prvenstvu, še več tekmovalcev iz Slovenije in drugih evropskih držav.