Še za ščepec Sinja – po primorsko

(OPENSOARING, 20. avgusta 2019, besedilo in foto Niko Slana)

Odveč bi bilo vprašanje, zakaj so se jadralci AK Edvarda Rusjana, po tem ko so že okusili jadranje v Livnu, odločili, da poletni jadralski tabor premestijo na drugo stran Kamešnice, v hrvaški Sinj. Najbrž zato, ker so želeli videti še kaj novega in ker so našli kaj takega, kar jim je bilo všeč. Ko jih mine, bodo šli naprej ali pa dva koraka nazaj, a zagotovo bodo nekje postavili poletni jadralski tabor. Tega niso dejali na glas, zdi pa se, da je dejavnost njihovega kluba utemeljena tudi na poletnem potepu, ko se lahko izognejo že vajenim pogledom – v Ajdovščini, v Bovcu, v Postojni itd. Letos so si popestrili obzorje za sedem dni.

Najprej smo na Opensoaring-u dobili namig, da ima AK Edvard Rusjan novo pridobitev DG 500 Orion od Gregorja iz Ptuja, ki jim je pomagal pri uvodnih letih, Matija Kodrič pa je informacijo še izpopolnil, češ, da so Goričani prodali eno od motornih letal, da so lahko kupili jadralnega dvoseda. Pohvalil jih je, da so ravnali modro. Robert Fiorelli je v Sinju vse te namige potrdil in nakazal naslednjo potezo. »Res, trenutno smo klub brez motornega letala, a nas potegnejo v zrak Ajdovci. Vendar še vedno razmišljamo o motorni vleki, a bi bilo v prihodnosti smotrno, ko bi skupaj z njimi kupili močnejše vlečno letalo.« Razložil je, zakaj bi bilo to koristno.

Goriški jadralci so v Sinju, kjer se že počutijo kot doma, delovali kot dobro naoljen stroj. »Jakov Matković dobro poskrbi, da je vse v redu,« zatrjuje Fiorelli. Bili so samostojni, a so se udeleževali brifingov, njihova tri letala DG 500 Orion, Discus 2b in SZD 55 so bila vsak dan prva na vzletni točki. Robert Fiorelli, oče Egon in hči Nina Malalan, Luka Stritar, Milan Ota in Črtomir Pavlin so se menjavali na letalih. Za vse je bilo dovolj letenja, skupaj pa so bili v zraku skoraj 40 ur.

Ker se v slovenskih klubih v zadnjem času številčno krepijo jadralke, nas je zanimalo, kako Nina Malalan gleda na jadralno letenje, ki naj bi bilo na višji stopnji že bolj usmerjeno v šport. Dekle, ki sicer živi v Trstu in je obiskovala srednjo šolo Licej Franceta Prešerna, zatrjuje, da si še zmeraj izboljšuje samopodobo oz. samozavest pri jadralnem letenju, saj je imela po dokaj intenzivnem začetniškem tečaju v naslednjih letih premor, tudi zato, ker se je lotila študija strojništva v Ljubljani. Nato je, v okviru evropske izmenjave Erasmus, kot absolventka prestopila na Tehniško univerzo v Brnu. Njen magisterij je povezan z gradnjo letal. 

»Za jadralno letenje mi po začetnem šolanju leta 2012 ni ostalo veliko časa, saj je študij precej zahteven, poletje 2018 pa sem namenila učenju češkega jezika. No, julija 2020 bom končala z magistrskim študijem in če bo teklo vse tako, kot bi moralo, bom takrat morda imela več časa za jadralno letenje,« pravi Nina, ki je imela srečno roko že pri svojih jadralnih začetkih. Oče je namreč imel svojega Blanika, tako da je v Bovcu, kjer se je učila jadralskih spretnosti, lahko letela, koliko je želela, njena učitelja sta bila Šandor Špacapan in Marko Čopi, pa tudi Robert Fiorelli. V Sinju je Nina večino letov v dvosedu opravil z Robertom.

 

Na vprašanje, če jo morda zanimajo jadralna tekmovanja, je brez zadrege odgovorila: »Za kaj takega še nisem dozorela, a bom delala na tem. Zanimivo je, da sem jadralsko postala samozavestnejša šele v Livnu, pred štirimi leti, ko sem opravila nekaj letov z Matijo Žnidaršičem. On me je zelo spodbujal k jadralni samostojnosti,« nam je zaupala še en utrinek iz svojega jadralskega življenja. In še to je povedala, da njen češki spremljevalec ni jadralec, a ga bo skušala navdušiti za ta šport.

 

»Blizu Brna, kjer študiram, je mestece in letališče Križanovo, ki sem ga spoznala v okviru študija. Skušala se bom povezati s tamkajšnjimi jadralci, da bi vendarle imela več stika z jadralnim letenjem. Samo počitniško letenje v Ajdovščini je nekoliko premalo,« meni Nina.