(OPENSOARING, 15. oktobra 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)
Vabilo na Ptuj je bilo jasno: »Leteli bomo z vitlom, predstavila se bosta še dva naša zadnja letošnja jadralca, ki bosta polagala izpit za dovoljenje jadralnega pilota. Marcel Čeh je dijak četrtega letnika na ŠC Ptuj, Teo Vidovič pa je šele v drugem letniku srednje šole in še ni dopolnil 16 let tako, da bo na licenco »na papirju«, ki bi jo lahko komu pokazal ali vtaknil v žep, moral počakat še kakšen mesec.
Ptujski jadralci so v soboto (13. oktobra) opravili več kot 30 vzletov z vitlo in nekaj z motorno vleko z UL, a te samo zaradi izpita. Nekaj jadralcev je lovilo še zadnje vzdihljaje termike, mnogi so prišli na letališče v Moškanjcih samo pomagat pri organizaciji letenja, opravili so vzlet ali dva z ASK13, spet tretji je povabil v zrak svojo ljubezen. Pač investicija za prihodnost, kot pravi Uli Schwenk, eden od nemških pilotov največjega jadralnega letala ETA, saj mora partner ali partnerica vedet, da je jadralno letenje vseživljenjska dejavnost, pred katero ni mogoče pobegniti, življenjski sopotnik pa se mora tega zavedati.
O čem se jadralci na štartu pogovarjajo, ko čakajo, da pridejo na vrsto za letenje. Na Ptuju je bil zanimiv tisti del pogovora, ko so govorili o svoji vitli. Ko je namreč Gregor Petrovič spodbudil jadralske prijatelje za nakup, so sami segli v žep, ker pač splošno ozračje v klubu takrat ni bilo naklonjeno nakupu, zdaj, štiri leta kasneje pa se z zadovoljstvom spominjajo te akcije, čeprav niso vedeli, ali se jim bo vložek povrnil. Vitlo se vzdržuje samo, člani pa na ta račun veliko letijo. »V štirih letih smo sekcijo okrepili in to je zasluga vitle. Upam si trditi, da imamo v Sloveniji najbolj strenirane pilote, ker delamo ogromno štartov, pubeci pristajajo v nulo in mala malica jim je pristati na 200 m dolgo njivo,« je prepričan Gregor.
Pogovor se je razvnel tudi o vojaških vajah, ki bodo od začetka maja pa do junija 2019. Te bodo vplivale ne samo na ptujske ampak tudi jadralce drugih klubov v Sloveniji. Seveda so si ob tem, kot predstavniki civilne družbe, zastavljali mnoga vprašanja, predvsem pa, kako bodo takrat organizirali dejavnost.
»Letos imamo pet novih dovoljenj, najbolj sem pa vesel, da so vsi iz letošnje generacije opravili vse obveznosti in dobili dovoljenja,« pravi Gregor Petrovič, učitelj jadralnega letenja.Zdaj pa v klubu že razmišljajo o prihodnosti, predvsem pa o tem, kako bi kupili veliko poljsko vitlo. »Če bi nam v prihodnosti to uspelo, bi bili jadralci preskrbljeni za naslednjih dvajset let,« zatrjuje Gregor, jadralec, ki je vesel, da se je še pred štirimi leti shirana jadralna sekcija petindvajsetih dvignil na močno 50-člansko jadralno skupnost. Tem za pogovore in razmišljanja jim ni zmanjkalo. Zavedajo se tudi, da morajo svojim mladim jadralcem pripraviti temelje za napredovanje. Tudi to kaj pove, da vedo, kdo je Sebastian Kawa.
FilipTeo in Marcel sta svoj prvi pilotski izpit opravila. Medtem ko Marcel razmišlja o športni plati jadralnega letenja, pa Vidoviča bolj mika poklicna letalska pot. Zdaj vesta, da sta s svojima dovoljenjema dobila vstopnico za nov in zanimiv jadralni svet. Tudi z enim od DG 100, ki je vpisan na seznam letal za učence, se že pogledujeta, a vesta, da se na Ptuju držijo klubskih pravil, ki so jasna. Ko bosta zadostila tudi formalnim letalskim zahtevam po usposobljenosti, bosta lahko sedla v boljše jadralno letalo. Na letališču je pri izpeljavi organizacije letenja sodeloval tudi Klemen Štuhec iz Tomaža pri Ormožu, po poklicu strojnik, ki bo svojo letalsko pot šele začel. Navdušen je nad naravnimi elementi, ki pripomorejo, da jadralno letalo ostaja v zraku brez motorja, nad termiko in močjo narave. In zato želi postati del tega dogajanja.
Strogo resen mariborski izpraševalec je obema mladima ptujskima pilotoma po letu v zapregi in na vitlo pritisnil žig z oznako OPRAVILA. Bila sta, kar je razveseljivo, le dva iz množice slovenskih mladeničev in mladenk, ki so letos v domačih aeroklubih prestopili pomembno stopnico na poti do jadralne samostojnosti.