(OPENSOARING, 12. avgusta 2019, piše Nuša Komplet Peperko)
Težko je bilo s polnimi jadri odriniti z letališča Leszno, zato smo se po ulici Szybownikow (še pomnite: Ulici jadralnih letal) z mirnim vetrom odpeljali še do mesta Leszno. Turistični vodnik Poljske o Lesznu ne piše nič pretresljivega, nas pa je vseeno razveselilo križišče z jadralnim letalom – Jantar 2, poljske izdelave – in odlično kosilo, ki smo ga pojedli z domačini. Tradicionalna poljska juha žurek je Miha obsijala s takšno milostjo, da je bil radosten do do do … nebes. In točen lodi* (swiderki) je takisto naredil z Roso in Jarošem.
Cestno križišče v Lesznem
Turkizno
Polnih trebuhov in sončne sreče smo se odpeljali proti Koninu, kjer nas je nos zapeljal do Turkiznega jezera. Tu se bomo kopali, tu bomo spali, tu bo čudovito.Poljski Karibi, pravi neki zapisi, a bolj, ko se približujemo, bolj sumljivo je vse skupaj. Zakaj ni nobenega kampa? Zakaj ni označene nobene plaže? Parkiramo na zanemarjenem parkirišču, po makadamski poti prečimo divji, trd, rumen in izjemno nenavaden travnik, potem se znajdemo sredi visokega trstičja in tudi že pri smaragdno zeleni vodi. STOP, kriči Miha in maha s telefonom in gospodom Googlom za nami, ki se že slačimo. To jezero ima Ph vrednost 12 in je nastalo kot vodno skladišče pepela iz bližnje termo elektrarne in ni primerno za kopanje.
Turkizno jezero
Nosovi so spet dolgi, a se hitro osrčimo, ko zavijemo v naravni park Pustelnik. Na levi pozdravimo ata Hrasta in se peljemo skozi divjo hosto do samostana, no, samostanskega parkirišča. Tu bomo res v miru preživeli noč, brez Mihovih černobilskih apokaliptičnih misli. Prijazna družina nas napoti še na kratek sprehod do ribnika s cvetočimi lokvanji, kjer nas pozdravi tudi elegantna gospodarica – bela čaplja, otroka pa potem do poznega večera na bližnjem travniku lovita kobilice.
Samostan
Misija – nemogoče
Naslednji dopoldan se posvetimo naši misiji: Nemogoče – iskanju jadralnega letala Mucha Standard z registrsko oznako SP-2268 – na bližnjem letališču Kazimierz Biskupi. Letala ne najdemo, pač pa trening kamp reprezentance jadralnih padalcev iz Katarja, ki uprizarjajo pravi padalski šov s formacijami v zraku. Jaroš in Rosa najdeta na letališču tudi svoje male Karibe v velikem bazenu z napihljivim sladoledom.
Grad
Mestno
Naslednja postaja in edino večje mesto na naši poti je Lodz, mesto, za katerega je iskrica preskočila že v Celju. V Lodzu za dve noči najamemo stanovanje. Bolj po sreči kot po pameti v čudoviti zgradbi – največji prenovljeni tovarni v mestu iz sredine 19. stoletja – z vratarjem 24/7 in podzemno garažo polno luksuznih avtomobilov. Sicer pa veliko sreče v Lodzu nismo imeli. V neposredni bližini urbanega naselja Księży Młyn, kjer bivamo,je botanični vrt (zaprt, ko ga želimo obiskati), Muzej kinematografije (v prenovi, ko ga želimo obiskati) in znana Unescova filmska šola (seveda na počitnicah). Pa to še ni vse, popoldanski spanec nam je odnesel muzej ‘Kanalova’, muzej dobesedno v kanalu in o vodovodu, kanalizaciji; pred nosom so nam zaklenili največje judovsko pokopališče v Evropi; vrtiljak, s katerim smo se želeli peljati, so že pred časom zaprli in scena na OFF-u je še spala, ko smo dopoldan vandrali naokrog. Čisto zares pa nam ni bilo hudega. Veliko smo se vozili s tramvajem in iskali murale (ogromne poslikane stene svetovno znanih graffiterjev) in se ob večerih stiskali pod odejo ter gledali Miš Usziatek (Medveda Uhca) posnetega prav tu v Lodzu. In jedli pieroge, seveda, tradicionalne poljske žepke polnjene z nadevom. Prvič smo si jih nezaupljivo naročili osem, potem v drugem hodu še šest in v zadnjem (sladkem hodu) še sedem. En del sreče se vedno skriva tudi v polnih trebuščkih.
Nadaljevanje Misije – nemogoče
Židovsko pokopališče
Misija: Nemogoče se nadaljuje na letališču Lisie Katy (v prevodu Lisičji kot) zraven mesta Grudziadz. Tekmovalce kluba z največ naletenimi urami med poljskimi aeroklubi ujamemo prav v trenutku priprav na Pokal Leszno 2019. Na odprti voz so pravkar nalagali Pirata in Jantarja, Juniorja pa so odpeljali naslednji dan. Hangarji so polni kot se za poljski aeroklub spodobi: Bocian, obvezen delovni konj Puchacz in skoraj repertoarni Jantarji v vseh mogočih verzijah. »Od kod,«se sprašuje Miha, »pa je na vsakem letališču vsaj po en Grobov Astir?«Trenutno je v klubih, ki smo jih obiskali, zelo živahno, saj organizirajo jadralne kampe, na katerih tako inštruktorji kot učenci živijo na letališču. Opaziti je, kako gradijo na široki bazi pilotov in potem z lahkoto pripravijo tekmovanje s po šestdesetimi tekmovalci vsake 14 dni na enem od letališč. Leti tudi ogromno deklet, na palec Miha oceni okoli 30%. Vsi so izjemno prijazni in ko Miha pove, da je pilot, običajno takoj sledi vprašanje: »Boš letel?«
AK Konin
Morje
Čeprav smo bili še pred dnevi pametni, da ne gremo v gnečo ob Baltskem morju, nas nos seveda zapelje natančno tja. In še mimo Unescovega gradu Malbork za povrhu.
Zdaj smo v mirnem kampu pri strogemu dedku in še bolj strogi babici, ki sta sicer zelo prijazna, a skrbno nadzorujeta vsak naš korak. Takšen je za primer ‘hišni’ red: če se odrasel človek tušira na dolgo, to stane 70 centov, če se tušira na kratko pa 50 centov. Stroga babica odklene vrata do nebes tuša in najprej sama pregleda, če je vse čisto kot iz škatlice, če je voda dovolj topla, potem se nasmehne in zaželi obilo užitkov. Kaj je zdaj na dolgo in na kratko verjetno z Mihom ne bova nikoli izvedela, mogoče le pri končnem obračunu, in kaj bi bilo, če bi se šla tuširati skupaj … Otroka imata tuširanje zastonj. Ah, Na rtu Mierzeja Helska smo, blizu mesteca Jastarina. In zelo atraktivne poletne letališke steze brez hangarjev, ki služi za skoke padalcev in panoramske lete.
Trenutno piha in dežuje, na morju smo pa le, a ne? Na morju, ki mu Miha pravi: »Neslana šala.« Dneva pa kar ni in ni konec. Se mi zdi.
*še pomnite, lody je po poljsko sladoled
