(OPENSOARING, 28. avgusta, besedilo in fotografije Nuša Komplet Peperko)
Smo že doma. Težko verjamem. Tik pred slovensko mejo sem prebrala še zadnjo Vonnegutovo zgodbo in tako končala z branjem vseh (treh) knjig, ki sem jih imela s seboj. 26 dni na poti? Ko želimo bližnjim podati prvi vtis o popotovanju, so besede tako uborne in jezik tako okoren. A smo res bili toliko časa odsotni ali so bile le sanje tako žive?
Z ovcami v Tatrah
Zadnji ovinki
Zadnji ovinki Poljske so bile najbolj vaške ceste, makadam in prvi hribčki, ki naznanjajo Tatre. Pripadla mi je čast vožnje in Miha je usmerjal, saj mi do zadnjega ni najbolj zaupal pri tem opravilu. »Čakaj, čakaj, ne zavijaj, ne še tu … Ojoj, smo že mimo,« je bilo namreč kar pogosto slišati iz mojih ust, dokler nisem ugotovila, da je treba preprosto le še bolj in bolj približati zemljevid, da vidiš pravi izvoz in reagirati nekaj trenutkov prej. Zato je navodilo »Zoomiraj, Nuša, zoomiraj,« postalo kar stalnica v najinem sporazumevanju. Miha res ni nikoli izgubil živcev ob mojih vozniških napakah, zato pa me je strašansko jezilo nenehno zbijanje šal na moj račun. Mogoče sem zato na tej vaški, prašni cesti skoraj skurila sklopko s speljevanjem v makadamski hrib. Sredi hriba smo se srečali z našim zadnjim bagrom v akciji na Poljskem.
Grad Gymes
V mislih že v slovaških Tatrah, smo se vseeno ustavili na njenih obronkih ob jezeru Czorsztynskie še na Poljskem, kjer se nam je uspelo drugič voziti s čolnom (ki ga ves čas prevažamo s seboj!). Tokrat je bilo res zelo lepo. Neke čudaške ali izjemno radovedne ribe je premoglo to jezero, ki so glisirale poleg nas v čolnu in smo jih lovili skoraj na veslo. In po vsem poljskem pesku je plaža tega jezera končno travnata, Rosa in Jaroš si naredita blatno lužo in se spremenita v divji svinji z nalakiranimi nohti, ki se radi umivata (prosto po Rosi). »Kdaj gremo na letališče?«sprašuje Jaroš.
Še drugo oziroma zadnje veslanje
Slovaška
Naslednji dan pa končno Tatre. Prvi cilj je seveda Chodnik korunami stromov v Bachledki
– gondola in pot med krošnjami dreves in razgledni stolp s 70-metrskim spustom po toboganu. A ko parkiramo v nori gneči in začnemo blejati namesto govoriti, se hitro obrnemo in gremo spet po svoje. Na bližnji prelaz in potem v dolino pravih ovc in naprej v gozd po borovnice in gozdne maline in ves dan ne srečamo nikogar, razen pravih ovac in pastirja. V gozd gremo z obilno malico in visečima mrežama za počitek. Rosi najprej ni najbolj prav, a ko ji povem, da je tako sredi gozda (no, džungle) počival tudi Che Guevara, se zaziblje v mirne sanje.
Drugi dan hribov uradno taborimo v narodnem parku Nizke Tatre, s pojočimi taborniki, s katerimi preživimo večer ob ognju. Po dolgem času končno natočimo pitno vodo iz pipe. »Kdaj gremo na letališče?«sprašuje Jaroš. Naslednji dan se opremimo za pohod, a ga končamo ob prvem jezeru za ovinkom. Miha prvič najde priložnost za rolkanje – ja, tudi rolko smo vse dni prevažali s seboj! – in kdo bi pričakoval, da prav tu med hribi .
Neizmerno veselje
Nitra
Bolj ko se premikamo proti letališču v Nitri, bolj Miha obuja spomine za letenje na Slovaškem (Pokal Pribina v Nitri 2016, svetovno prvenstvo v Prievidzi 2010). Hribi, nad katerimi je letel, peglal, kje se jepobiral …In ko zato bolj sanjavo vozi po cestah in mu vozniki trobijo, brez cinizma odvrne naš priljubljeni stavek: »Co to gledate, mi blodimo.«Jaroš pa še vedno sprašuje: »Kdaj gremo na letališče?«Prespimo pri ribiškem jezeru pod planoto Veliki Tribec, pomagamo domačinu s praznim akumulatorjem, zjutraj pa nas pride pozdravit labod. »Mitja, glej labod Mitja, tisti, ki nas je pozdravil prvi dan poti, se je prišel posloviti.« Dopoldan jo mahnemo na pohod do ruševin srednjeveškega gradu Gymeš. Strastne muhe v pomanjkanju človeške bližine so nas na poti skoraj požrle od veselja in gospod Jaroš je večino časa prejezdil na najinih ramenih, navzlic temu, pa je grajski cilj opravičil vse napore.
Vsi na Čmelaka
Popoldan se premikamo proti Nitri. V mestni restavraciji Hofferka, znanem zbirališču slovenskih pilotov, pojemo kosilo, se peljemo še mimo Obija, kjer sta Miha in Nik eno deževno popoldne, ko je bil jadralski dan odpovedan, natančno in v miru preučila vse artikle. Se mi zdi, da je ta spomin v Miho vpisan v sekcijo: čista romantika. Ko pa smo prispeli na letališče v Nitri, je Jaroš … hm, se je najprej od sreče ob toliko čmelakih polulal … skakal in prepeval: »MelakMelak.« Če smo na Češkem v Zlinu zaman trkali na vrata tovarne, kjer čmelake izdelujejo, smo zadnji dan našega potovanja prespali na letališču, kjer čmelake popravljajo. To je to. Zdaj lahko gremo mirno domov.
Res smo doma. Težko verjamem. Na mizi nas pričaka Rosina rojstnodnevna torta in oba otroka v en glas komentirata Barzo dobre, očitno smonekaj poljščine prinesli s seboj. Da smo doma, pa kar težko verjamem. Zunaj dežuje in z Mihom listava fotografije … Se beremo spet drugo leto, ko najdemo novo potepinsko zgodbo.
Še nekaj statistike za konec.
Nočitve: 26 noči na poti – 5 noči v kampu, 4 dni v stanovanju, 7 dni na letališču, 2 noči na parkirišču, 8 noči na divje
Hrana: 6x smo jedli zunaj (1x na Češkem, 4x na Poljskem in 1 x na Slovaškem), 4x sem skuhala pašto.
Prevozna sredstva: 72 ur vožnje z avtomobilom (11% potovanja) – 6 ur z letalom – 3 ure s tramvajem – 2 uri s čolnom
Pot: 4352 km
Denar: 1473€ (od tega 560€ za gorivo)
+ otroka sta se igrala na 20-ih igriščih, kopali smo se v 7-ih jezerih (in spali ob 9-ih), 4 večere kurili ogenj …
