(OPENSOARING, 29. maja 2018, besedilo in foto Niko Slana)
Pomislil sem, da je tekmovanje za Pokal Šohaj s starimi lesenjačami druženje jadralskih nostalgikov, a se je izkazalo, da je v ospredju tekmovanje, ki se ne razlikuje od tekmovanj s sodobnejšimi letali, nastopajo pa ljudje, ki so jim stara letala še dostopna, predvsem pa jih imajo radi. Seveda ne gre brez ljubezni do letalske zgodovine. Pilotom teh letal novosti niso tuje, a si zaradi tega ne pulijo las. Na edinem Bergfalkeju je sicer pisalo LX 9000 inside, vendar od inštrumenta ni bilo ne duha ne sluha. Jiri Lenik je dokazoval svoje lete s Colibrijem 2 LX navigation in variometrom, ki si ga je pripel na nogo, letel pa je na pamet, saj tudi ni imel kam gledati. Zanj je bilo tekmovanje zanimivo jadranje in nič več.
V HpH so odprtih rok sprejeli Jirija Lenika
Lenik je posebnež, a v ospredju so bili vendarle sodobni prenosni navigacijski pripomočki. Morda bo nekoč res nekdo priredil tekmovanje brez sodobne elektronske satelitske navigacije. Za Leščane, ki bi po svojih hribih lahko leteli miže, to ne bi bila težava, tudi v Sudetih je orientacija dokaj preprosta, v ravnini pa se je težje znajti. Vprašanje je, komu bi se sploh še ljubilo dokazovati, da zna razmišljati tako, kot nekdanji jadralci. Najbrž bi se piloti prej pozanimali, kdo je domačin in bi mu sledili. Ta metoda je univerzalna in nanjo prisegajo še danes. Vaclav Watslaw je bil med mlajšimi, jadrati je začel nekoliko kasneje in zanimajo ga starodobniki. Ker je med tekmovanjem opravil let za srebrni C, je vso druščino povabil na požirek krepkega. Ponosen je bil na dosežek z lesenim Orlikom.
Zanimiva otroška risba izobešena v HpH
Od prastarih navad je na Pokalu Šohaj ostalo nošenje repa, včasih je bilo na YU-letalih ob ročkah kratko navodilo: »DIŽI OVDJE«. Ne vem, če imajo češki »plachtari« podoben napis. Na YU letalih je bil namenjen zadregam, saj je bilo med jadralci precej takih, ki so se izogibali nošenju zaradi nacionalne časti. Baje. Na pokalu Blanik v Prijedoru so črnogorski jadralci že zdavnaj razbili mit o zemlji, ki naj se dvigne, da bi lahko legli. Organizatorjem so pomagali in ves dan vlekli letala sem in tja.
Češki jadralni veterani na obisku v Rani
V Rani so jadralski nostalgiji odprli vrata zadnji dan tekmovanja, ko se je na travniku zbralo vsaj petdeset jadralskih seniorjev. Lepo je bilo videti s kakšnim spoštovanjem so gledali mlajše naslednike in letala iz njihovega časa. Predvsem pa so tradicionalno srečanje izrabili za klepet z nekdanjimi letalskimi kolegi. Tako bo najbrž tudi na velikem srečanju starodobnikov od 16. do 24. junija na športnem letališču Čapov dvor v husitskem mestu Tabor na Češkem.
Victor in Ulf, nemški jadralec, ki preživi v Rani skoraj vse vikende v letu
Nepogrešljiv obiskovalec na akcijah POTK, češkega združenja starodobnih letal, je 89-letni Victor Arleth, ki je živa enciklopedija in poznavalec medvojnih dogajanj v Sudetih. Na poti v Kutno Horo je za vsako hišo, ki je nekoč pripadala Nemcem, pokazal s prstom. Ni jih mogoče zgrešiti in mnoge so zapuščene. Hitler je avtohtonim Nemcem v teh krajih naredil z agresijo medvedjo uslugo, saj so jim osvoboditelji vrnili z enako in še večjo krutostjo. Victor, ki se je v bližini Prage uril za pilota raketnega Messerschmitta 167, se je rešil, ker se je po naključju, že kot otrok, naučil češčine. Njegov oče ni oblekel nemške uniforme, a ni imel sreče in je izginil v povojnem maščevalnem stampedu. Prizadeval si je, da bi kaj izvedel o usodi svojega očeta, pa je naletel na zid molka. Skoraj nerazumljivo je, da se mu ti kraji zaradi takratnih dogodkov niso zamerili. Očitno je pri njem prevladala ljubezen do letenja, a čutiti je bilo, da ga povojna dogajanja v Sudetih preganjajo še danes, saj ni mogel nehati govoriti o svojem očetu. Morda bi bilo drugače, ko ga ne bi na vsakem koraku kaj spomnilo na tisto obdobje. Na vzhodni vstopni cesti v Rano stoji nekdanja nemška šola, hiša je že povsem obraščena, kot da jo je sram svoje klavrne podobe, v zrak pa, kot svetilnik, štrli golo ostrešje. Bolj vpijočega spomenika sudetskim Nemcem ne bi moglo biti.
V avli HpH najnovejši izdelek in reaktivni motor
Modernizacija Češke v večjih središčih je naredila svoje, velika blokovska naselja tudi govorijo o minulih časih. Tovarna letal HpH v Kutni Hori je velika moderna zgradba, po kateri nas je vodil kar Jiri Lenik. Sprejel nas je sicer eden od vodilnih, a nas na sprehod po oddelkih niso vodili. Fotografirali smo lahko vse, nihče ni niti namignil, da je kaj prepovedano. Vesel sem bil, ko sem videl, da v letala vgrajujejo Žnidaršičev FES.
Lukov FES – ponos s Slovenije
Letala Shark so narejena vrhunsko, saj danes drugače sploh ne more biti. Vzletel je že prototip dvoseda Twin Shark. V pogovoru zasledim, da jim manjka delavcev. Ves čas me je navdajala misel, da se med proizvajalci sodobnih jadralnih letal odvija nevidna bitka in da preživetje na jadralskem trgu ni opereta, pa čeprav so izdelki še tako brezhibni in kakovostni in jih reklamirajo lepotice.
Lepotica ob letalu Twin Shark, s koledarja HpH sailplane
