(OPENSOARING, 27. maja 2018)
Ko se znajdeš v kraju, katerega imena nisi nikoli slišal, zastrižeš z ušesi, tako kot tista dva policista, ki sta po izdatnem kosilu, v uradu mestne oblasti, najbrž rahlo zevala, eden pa je pomotoma pogledal skozi okno in na drugi strani ceste zagledal na pločniku parkiran avto. Skupaj sta planila na voznika (to sem bil jaz) skoraj skozi zaprto okno. Z druge strani ceste mi je pomahal, naj počakam. Ulica je bila prazna, kot da so pešce pospravili zaradi snemanja filmskega strelskega dvoboja s pravimi kroglami. Mlajši hrust se je lomil z angleščino in me po češko, za vsakim svojim stavkom, vprašal, če razumem storjeni prekršek. Kot bi Miloš Forman snemal skeč, je eden bral, drugi pa pisal podatke iz potnega lista. Glinškova ploščad jima je dala vetra, mesta Ljubljana jima doslej še ni bilo treba zapisati, izgovoriti ga nista znala, glasno sta se čudila, kdo si je izmislil toliko (2) j-jev. »Zdi se mi, da je v Sloveniji,« je pokazal razgledanost tisti, ki je samo kimal in poleg še zamahnil z roko na zahod. Takoj sem priznal, da je širok pločnik za pešce, tudi takrat ko ni nikogar na njem in da je namenjen samo za hojo. »A razumeš, samo za hojo …«
»A razumeš,« je poudaril in me pogledal. Plačal sem 500 ČKR, ki sem jih pravkar snel iz avtomata, pobesil pogled, da v očeh ne bi opazil konice veselja, saj je bila vsota zanemarljiva. Relativno. Ves teden sem plačal zapitek za svoja piva 275 ČKR. Približno dvakrat toliko jih je sicer priromalo od koga, ki je morda tisti dan letel malo bolje, kot se mu je zdelo, da zmore njegova lesenjača in je svoje veselje delil.
Prijatelja (Jiri in lastnik K6)
Mesto Louny je v bližini letališča Rana (10 km), s starim mestnim jedrom je pravi biser. Tako je v deželah, ki so bile nekoč kraljestvo. Vse, kar sem videl v mestu, ni bilo nič manj zanimivo kot stara Ljubljana, čeprav se tujci lomijo ob imenu, tako kot ob izgovarjavi Tržiča tudi vsi, ki niso tam rojeni. Pravega poudarka za luknjo med hribi, kot pravi neka pesmica, nikoli ne zadenejo. Da bi bilo začudenje nad nekdanjim češkim kraljestvom še večje, nas je Jiri Lenik, v dnevu, ko ni bilo letenja, povabil v Kutno Horo. Ne bom delal reklamo za veliko zračno katedralo sv. Barbore, ker se na vero ne spoznam, a sem prebral, da so jo začeli zidati že v 14. Stoletju. Prepričan sem, da Pariz nima enake. Tudi z Notre Dame se lahko primerja. Strežba v vitezovi gostilni je bila, kot mora biti. Domače pivo in velike porcije. V tem mestu je namreč HpH, tovarna jadralnih letal, ki je dala Jiriju Leniku na voljo eno izmed svojih dvoran, da bo lahko v mrzlih mesecih v miru popravljal stara lesena jadralna letala. Zdi se mi, da ne pretiravam, če rečem, da se Pipistrelova delavnica v Ajdovščini lahko skrije pred HpH. Nekako je treba pač začeti, mislim, pod Nanosom, kar zadeva velikost.
Jiri Lenik v Olimpiji pred vzletom
Kdo je Jiri Lenik? Nekoč sem o njem že nekaj napisal, a nimam iluzije, da si ga je v Sloveniji kdo zapomnil, kajti Slovenci vemo, kdo dela jadralna letala v Sloveniji, kdo kaj pomeni in kdo pomeni še več. In če kdo napiše kaj takega, da vsebina ustreza samo enemu, mu celo po ovinkih povedo, da na njihovem letališču avtor prispevka ni zaželena oseba. Vse drugo, kar ni v Sloveniji, je daleč. Lenik je svetovna kompetenca za gradnjo starih letal, poznajo ga celo ljudje v ZDA, kot smo lahko zasledili v reviji SSA.
Sicer pa je Jiri najbolj prijazna češka jadralna dušica, ki v svojem delavnem pajacu rešuje težave pretežno za druge, če ima čas dela tudi zase in če mu ostane še kaj časa, tudi jadra. Dela za prijatelje, ker ve, da ga potrebujejo. Predzadnji dan, po letenju, sva bila v letališki restavraciji skupaj na malici. Z zadnjim požirkom piva sva namočila prežvečene knedličke, ko je iz zunaj letališkega pristanka prihrumel njegov klubski prijatelj, seveda z luknjo pod sedežem svojega K6. Kot da bi bilo samoumevno, so ga družno zvlekli v Lenikovo delavnico, obrnili trup na hrbet, Jiri pa je od kosila in skoraj do polnoči čaral s svojimi pripomočki in znanjem, šel za kakšno uro spat, nato pa je delal še od pol tretje ure zjutraj, vse do brifinga. Vmes mu je uspelo spiti veliko skodelico črne kave in kos kruha, namazanega s svinjsko mastjo. Po enajstih urah dela so letalo znova sestavili in odpeljali na štart, kjer nihče ni niti opazil, da je bilo kaj narobe. Jiri je tekmoval z rdečo Olimpijo Borisa Kožuha, ki je našla domovanje v Aeroklubu Rana. Uredil jo je, kot bi bila za svetovno razstavo.
Pilot K6 pred iskalno akcijo kamna na ravni njivi
Na dan, ko ni bilo kaj početi, sem se zavlekel v hlad »ljubljanskega« hangarja, ki so ga v Rani postavili že leta 1935. Zunanja podoba je identična nekdanjemu iz Polja. Notri sta bili tudi letali, ki ju je Jiri naredil sam, po starih načrtih. Ko stopiš poleg trupa Sivega volka in ga bolje pogledaš, pomisliš, da bi Jiri moral izdelovati violine. Če bi se od nekje pokazal naš violončelist Gregor iz Ljubljanske filharmonije, bi prislonil lok na naslonjalo sedeža ali kamorkoli drugam in zaigral. Vse je narejeno tako. Vse. Nič ni samo približno. Tudi tista luknja na K6 bo odslej zdržala več.
