(OPENSOARING, 24. februar 2020, besedilo in foto Niko Slana, https://youtu.be/ys9QpsTPFpM )
Ste se že kdaj vprašali, kaj vam je ostalo v spominu z zadnje razstave, denimo, z Aero Friedrichshafnu. Morda ena sama malenkost? Zato je včasih dovolj videti eno samo letalo, še posebno, če je zgodovinsko, tako kot te dni v avli prvega nadstropja tovarne letal HpH v Kutni Hori, kjer vsake toliko časa postavijo na ogled kaj novega, najraje starinskega. V februarski ponudbi je Hols der Teufel (HdT), s katerim so leta 2016 leteli na zletu starodobnikov v Plasyju (Češka), a je po zvrtu ob pristanku ostala od njega samo še leseno platnena kopica, iz katere se je pilot izvlekel brez poškodbe.
Hols der Teufel krasi avlo HpH
Razstava ad hoc, kot bi lahko dejali, preseneti vsakogar, ki se iz pritličja tovarne HpH povzpne v prvo nadstropje in je HdT prvo, kar zagleda. Najbrž ni nikogar, ki bi šel mimo bleščečega letala brezbrižno naprej po svojih opravkih, pa tudi če je obiskovalec lastnik ali vsaj pilot velike plastične orhideje s pomožnim motorjem, vredne vrtoglavih tisočakov. Nekaj je nedvoumno – HdT je skupek lesa, platna ter nedvomno mojstrske roke. Naš vodič iz pritličja v prvo nadstropje je bil kar avtor replike HdT, češki mojster Jiri Lenik. Niti z besedo ali z upočasnitvijo koraka ni pokazal, da je letalo, ki ga je naredil in po katastrofalnem padcu v Rani tudi obnovil, njegovo delo in da morebiti pričakuje od gostov spodbuden komentar. Požel je spontano navdušenje.
Jiri Lenik pred repliko HdT
Celo Alojz Kelc (AK Ptuj), mojster (skoraj) za vse, ki je prišel v HpH, da bi se kaj naučil in ki pogosto zavzdihne nad svojo usodo, ker mu ni naklonila dovolj denarja za kakšno orhidejo, je stal pred HdT kot uročen. Pogled pod rahlo privzdignjenim krilom se mu je zataknil na šivih, ki so platno držali bolj čvrsto vpeto k rebrom.
»Ja, kdo je bil ta krojač,« je vprašal, obrnjen k Jiriju?
»Počasi, te bom naučil,« mu je odvrnil.
Iz Jirijeve delavnice na Rani v ospredju Sivi volk in zadaj napis HdT
Marsikje lahko preberemo o zgodovini HdT, mirno lahko rečemo, da je bila zanimiva. Začela se je leta 1923, na graditeljski delavnici v Wasserkuppe, z dvojico švedskih študentov. Naredila sta prvo skico letala, postavila sta temelje in da bi bili dovolj trdni sta vmes v svojem jeziku na rahlo preklinjala, seveda za spodbudo pri delu. Kot odgovor na vprašanje, kaj kletvica pomeni (zapisana je na nosu letala: djävlar anamma), je nastal nemški približek prevoda, ki bi lahko pomenil – naj te hudič vzame. Študentska zamisel se je prijela. Znameniti nemški konstruktor Hans Jacobs je, ob sugestijah Alexandra Schleicherja, narisal prvo inačico HdT in kmalu za tem, ali pa morda pred tem, je nekaj svojega dodal še A. Lippisch in tako je v rojstnem listu HdT letnica 1928. Projekt HdT so sprejeli Britanci, Madžari in Brazilci, enega so naredili celo v Avstraliji. Poznavalci Kuhljeve Inke, ki je letela na Blokah, bodo morda pomislili, da se je naš inženir in graditelj letal zgledoval po HdT, pa čeprav so poteze Kuhljeve kabine prav nasprotne, trup pa je že škatlast, kot je zahteval tisti čas. A stare fotografije potrjujejo, da so s HdT leteli tudi na Blokah.
HdT s strani
Tudi zgodovina Jirijeve replike ni nič manj zanimiva. Da se je lotil izdelave HdT ima zasluge nemški ljubitelj starih letal iz okolice Dresdena. Nemec se je lotil izdelave velikopotezno, a mu je kmalu pošla sapa. Iz stiske ga je rešil Jiri z Rane, ki ni prav daleč od Dresdena in seveda je projekt replike starega jadralnega leta tudi uspešno zaokrožil. Med jadralci, ki so s HdT precej leteli, je nemški jadralec Ulf Kern, učenec velikega J.J. Rousseaua in njegovega načela Nazaj v naravo. Že dolgo je nepogrešljivi, pravzaprav varovalni znak AK Rana, kajti ko ga srečate, ga ne morete zgrešiti, saj bo zagotovo bos, najbrž pa bo tudi zgoraj brez. Z HdT je prejadral že nešteto ur, na termiki je opravil je celo prelet dolg 80 km, kar za letalo s slabim drsnim razmerjem ni zanemarljiv dosežek.
Ulf zvezda v Rani
