(OPENSOARING, 31. julija 2019, besedilo Nuša Komplet Peperko, foto osebni arhiv, Luka Hojnik in Niko Slana)
Družina Peperko (Miha in Nuša z Bino Roso, 5 let in Jarošem, 2 leti in pol) se je po lanskoletni World clean up day, ko se je odpravila do Črnega morja, letos odločila za Poljsko, mimo letališča Leszno in če bo pot mila do Baltskega morja in naravnega jezerskega ‘kompleksa’ Mazurija ter mednarodnega vojaškega letališča Swidnik. Če smo se preteklo leto pridružili svetovni čistilni akciji, je naša letošnja odprava bolj intimne narave. Gremo po poteh očeta, tasta, dedka Ferenca – mojstra jadralnega letenja, ki je skoraj pred pol stoletja na Poljskem opravil za Celje prvi 500-km let z jadralnim letalom.
V tem znamenju na Poljsko
Mucha SP-2268
Piše se leto 1970. Ferenc je bil star 25 let, nedavno je končal študij na Strojni fakulteti v Ljubljani, preživljal se je z učenjem v avtošoli in nosil markantne ‘som stil’ brke ter kadil kot Turek. Samski? Tega ne vemo, a bodoče žene Urše zagotovo še nekaj let ne bo spoznal. Za njim je intenzivnih devet let jadralnega letenja in približno 500 ur preživetih v zraku.
Poljska je bila in je, z nenadkriljivim Sebastianom Kawo, je še vedno jadralska velesila in takrat je imelo jadralno letenje še visoko prioriteto tudi na državnem nivoju. Države vzhodnega bloka so imele vsakoletno prakso izmenjave jadralnih pilotov, z udeležbo na nacionalnih tekmovanjih oziroma jadralnih taborih in ker je bila Jugoslavija atraktivna država, ni bilo težko pritegniti (in izmenjati) najboljših.
Bolj po spletu nenavadnih okoliščin je bil leta 1970 za izmenjavo na Poljskem izbran Ferenc. Letališče Leszno je bil letalski center, na novo zgrajen in vrhunsko opremljen, ki ga je takrat vodi izjemen trener Jozef Dankowski, alfa in omega poljskega letenja.
Ferenc Peperko v Szegedu – foto NS
Ferenc 10. 7. 1970 opravi prvi štart z inštruktorjem in z letalom Bocian ter uspešno opravi preizkus tehnike pilotiranja. Že dva dni kasneje, 12. 7. 1970 je vremenska napoved obetala odlične možnosti za jadranje. Ferencu dodelijo letalo Mucha standard, z registrsko številko SP-2268 in ga potegnejo skoraj do nemške meje (Zelenia Gora). Drugi piloti nezadovoljni pristajajo predčasno, Ferenc pa leti, leti dalje. V letalu ima listek na katerem v poljskem jeziku piše, kdo je, kaj počne in komu naj javijo natančno mesto njegovega pristanka. Čas je izbrusil zgodbo o tem, da mu je Dankowski rekel: »Če boš letel nad polji z ogromnimi rdečimi kombajni, se obrni, saj si že v Rusiji.« Dejstvo pa je, da takrat niso imeli radijskih postaj in vsa navigacija je bila ročna (karta in kompas). Po šestih urah in pol je Ferenc zagledal helikoptrske kroge in pristane na vojaškem letališču Swidnik, kjer je še danes helikoptrska baza. Mihu je pripovedoval, da je od veselja delal loopinge skoraj do tal.
V njegovi letalski knjižici naslednjih deset dni ni zabeležen noben let – nekaj dni je vzela zahtevnejša vrnitev na matično letališče v Leszno, nekaj pa zagotovo vreme in seveda proslavljanje. 500-kilometrski let je bil takrat izjemen dosežek za Jugoslavijo in za Aeroklub Celje. Prve 500-kilometrske lete, pod oznako diamantni C, so v Jugoslaviji opravili šele nekaj let kasneje …
Katera igrača je najbolj priljubljena
MAN’S WORLD?
Gledam fotografijo Jaroša in Mihe z 28. državnega prvenstva v jadralnem letenju, ki je potekalo konec julija v Murski Soboti. Sedita pred odprtim hangerjem, v ozadju tapiserija letal. In skozi glavo mi šine refren pesmi This is a man’s world, this is a man’s world. In ko nekaj dni kasneje z Roso kolesariva, pripomni: “Mami, jaz vem, kaj ima Jaroš najraje.” Zvedavo se obrnem k njej. “Letala – čmelakačmelaka*, sovo in naš kombi Milico.” “
In kaj imaš ti najraje?” jo pozovem.
Malo pomisli in mi odvrne: “Šminkeraj.”
Nuša, Jaroš in Bina Rosa – foto osebni arhiv Peperko
Razlike med obema otrokoma iz istega gnezda so očitne, ampak le, če površno razbiramo. Globoko je Miho, ki je predan jadralni pilot, zaznamoval Ferenc in oba skupaj mene, ko sem nedeljska kosila z največjim užitkom izgubljala v njunem letalskem vesolju. Še danes so mi neskončni letalski pogovori neizmerno zabavni.In Ferenc, letenje, letališča, tekmovanja, piloti, srečevanja in prijateljstva so zdaj del nas, tako Jaroša kot Rose, vtkani v naša življenja, čeprav vsakemu odzvanjajo po svoje. Vsekakor pa s tem vselej povezujemo lepo vreme in neusahljiv vrelec zgodb iz preteklosti, ki letijo v prihodnost. In upam si trditi, da smo doma na vsakem letališču sveta.
NA POT
Krenemo v soboto, 27. 7., a ker radi delamo ovinke, se že prvo noč ustavimo v Velenju, na Festivalu nasedlega kita. Potem pa, srčno upam, da pospešimo tempo potovanja in ne zamudimo dogodivščin na poti. Vabljeni z nami na pot, ko se znava oglasimo tudi na Opensoaringu.
P.S.
Hvala Črtu Rojniku in Marku Klinarju za vsa dodatna pojasnila.
*gre za agrarni avion Čmelak, češke izdelave. Jaroš vedno dvakrat ponovi ime aviona, zato je pri nas doma Čmelak vedno ČmelakČmelak oziroma, če sem natančna, on reče: MejakMejak. In njegova prva risba je bila seveda MejakMejak med oblaki.
