(OPENSOARING, 15. avgusta 2018, Luka Kopše, AK Ptuj)
Kot kronometrist
To poletno sredo si bom za vedno zapomnil kot tisti počitniški večer pri katerem sem prvič samostojno letel na aeroplanu višje zmogljivosti, ki odpre vrata še bolj zmogljivim jadralnim letalom.
Isti dan sem šel jadrati z inštruktorjem, kjer sem po čudu prvič v dveh letih občutil slabost. Na ta dan raztrganih oblakov in na glavo obrnjene termike, sem imel rahlo vrtoglavico, verjetno pridobljeno v državnih gozdovih, kjer sem zaradi študentskega dela tratil čas. Vrtoglavica ni bila nič v primerjavi z zero-G manevri in vriji v Petstotki z Ivanom, ki so me vsakič poživili. Najbolj pa me je dvignila informacija po pristanku – danes bi naj laširal DG-100.
DG-100 z oznako 89 oz. »kapljica«, kakor bi ga imenovala moja družina, je eno izmed najbolj splošno uporabljenih enosedih jadralnih letal za tiste, ki so jim preleti in višje letalstvo pri srcu. Že dlje časa sem nabiral ure za letalo, saj sem letos kajpak dosti letel – vreme ni bilo fantastično. Zato me je razveselil ključen korak v letalstvu, skok s finese 28 na 38 oz. skok v nebesa.
Luka Kopše (AK Ptuj)
Zvečer je bil čas za akcijo. Pred menoj se je lahko preizkusil Matic, ki je perfektno laširal Jantarja. Na tleh sem še enkrat šel skozi seznam z navodili (čeklista) in se pripravil na let. V krvi sem imel kaplje strahu, saj sem vstopil v popolnoma novo napravo, povsem sam, sploh pa je bilo govora o visoki odzivnosti letala, kar sem si predstavljal precej bolj dramatično. Vzlet ni bil nič posebnega, jadralno letalo je še vedno bilo jadralno letalo, samo boljše. Takoj, ko sem dobil občutek, sem se že ozrl na obe strani kabine, razgled je bil popolnoma drugačen kot v dobrem starem Berfalkeju in ASK-ju. Toda lepote okolice in nova panorama so morale počakati na odklop, saj sem bil še vedno v, sicer precej umirjenem, privezan na vlečno letalo.
Po odklopu sem preizkusil prve zavoje, ohranjanje hitrosti in se ozrl v okolico. Odzivnost je bila boljša od Petstotke, ampak hudih manevrov si nisem privoščil, ker se še nisem privadil in ker mi je Ivan rekel, da naj ne delam neumnosti – te sem si »prišparal« za kasnejše lete. Od vsega sem najbolj pazil na nitko, kot da se svet vrti samo okoli tega malega koščka vrvi, prilepljenega na prednji del kabine z zunanje strani. Spomnil sem se, da bi jo lahko zamenjali, saj je nitka visela na nitki, bila je, takorekoč, skoraj odtrgana, a tudi to sem si pustil za kasnejše vzlete.
Nitkica (foto Cumulus Phil)
Zaradi visoke zmogljivosti DG-100 sem se obdržal v zraku dobrih dvajset minut in to v prijetnih krogih, kjer je nitka, zaradi sončnega zahoda, postala že oranžna. Čas je bil za šolski krog in spet sem začutil nekaj adrenalina. Vrij v šolskem krogu je nesprejemljiv in po govoricah starejših jadralcev, me je bilo malo strah leteti v plastiki. Že majhen odklon nitke pa puf v padec, sem si mislil. Na srečo sem se spomnil navodil za Stotkico v katerih je pisalo o odpornosti proti avtorotaciji. To mi je povrnilo samozavest in mislim, da je bil pristanek čisto korekten in tudi s slabšimi zavorami na kolesu mi je uspelo pristati in se ustaviti pred T-jem.
Po pristanku sem šel še enkrat v zrak, v sledečih dneh pa je Stotkica končno doživela svoj namen in poln potencial – jadranje. Jadranje v njej je občutno drugačno kot v šolskih jadralnih letalih, a vsakič se v mislih vrnem na laširanje – na svoj prvi samostojni let s Stotkico, saj so se mi tam odprla vrata.
