(OPENSOARING, 5. januarja 2020, besedilo Boris Kožuh, fotografije Frane Franić in Boris Kožuh)
Hribi iz prve roke
V Dalmaciji je bila napovedana burja in sončno vreme za zadnja dva dni starega leta in prva dva novega leta. V Aeroklubu Split so zato napovedali letenje za vse štiri dni. V Split sem se sicer odpravil na silvestrovanje, a kdo bi se upiral taki skušnjavi? Takšen magnet, kot je jadranje, deluje tudi na 35 km daljave. Spomnil sem se popevke: »Ća će mi Copacabana, Honolulu i Pariz, … kad ja imam svoj Split.« A pri meni je šlo obratno: »Kaj mi bo zdaj splitska riva … kad u Sinju puše bura!«
Pogled prosti severovzhodu
Takoj prvi dan (30. Decembra 2019) sem prišel v Sinj. Kot senior aerokluba Split sem bil prvi na vrsti. S prijateljem Goranom Kovačevićem sva vzletela s Twin astirjem natanko opoldan. Severno od letališča so se že videli lečasti oblaki, vendar so bili visoko in daleč. Odpela sva na pobočju Visoke in se na nekaj metrih dviganja hitro povzpela do 1300 m. Ker se tokrat nisva hotela le voziti sem in tja po pobočju bližnje Visoke, sva obrnila proti višji Svilaji. Preskok z Visoke na Svilajo ne uspe prav pogosto. Nama je uspel presenetljivo lahko. Očitno je bilo, da jakost vetra z višino narašča in da naju ne dviga le pobočje temveč tudi rotor. Na Svilaji sva se dvignila do 2200 metrov. Ko ni šlo več navzgor, sem obrnil na severovzhod proti Dinari in našel novo dviganje. Ni bilo mirno, kot je običajno v valovih, a je bilo stalno nad 4 m/s. Postavila sva jadralno letalo v smer vetra in zmanjšala hitrost do okoli 80 km/h. Takšna je bila tudi smer čelnega vetra. Pogled na grebene nama je kazal, da stojiva v mestu. Hitro sva pridobivala višino in pogled se nama je razširjal čez vse dalmatinske otoke skoraj do obal Italije. Nisva je videla zaradi meglic, a sem prepričan, da bi jo s te višine lahko videla. Dovoljena nama je bila višina 4000 QNH. Ko sva se ji približala na dvajset metrov, sva se nekaj minut opajala z lepim pogledom. Skoraj se nama je zdelo, da pod seboj vidiva Zemljo in ne kar vsakdanje zemlje. Nato sva izvlekla zračne zavore in zavila proti letališču. Tam so nestrpno čakali mlajši piloti, da tudi oni odprejo »svojo« valovno sezono. Takšna priložnost se ne ponuja prav pogosto – je bolj splet srečnih okoliščin, kot pa dobrega načrtovanja.
Hribi v snegu
Ne Goran in ne jaz nisva bila prvič na takšni višini. Sam sem bil nekega poletja z Olimpijo na 5490 metrov, Goran pa tudi nekaj podobnega. A otvoritev letalske sezone s poletom na 4000 je za oba bil nepričakovano darilo narave. Malo sva k temu že prispevala midva, a narava je naredila vse, da nama to omogoči. Kako lahko ob takšnih dogodkih pozabiš na lepote letenja v Dinarskem gorovju? In kako si lahko sploh v življenju rečeš: »Dovolj je bilo, sem že vse doživel, kar se je dalo in ne bom več letel!«
Navdušenje
Svak v Splitu pogosto ob pogledu na vzvalovano morje pove staro modrost »Hvali more, drž se kraja«. Jaz bi obrnil na: »Hvali zemljo, drž se neba!« Naj mi bralci odpustijo mešanje jezikov, a za vse so krive dalmatinske planine in burja. Dalmatinci imajo razpoloženjske težave vsakokrat ko piha jugo. Jaz jih imam, ko piha burja – preprosto se mi utrga in Newtonova gravitacija ne deluje več. Gravitacijo Zemlje sem prilagodil svojim merilom- to je sila, s katero Zemlja privlači vsa telesa v svoji okolici, z izjemo Kožuha, ko piha burja.
