(OPENSOARING, 24. maja 2019, besedilo Niko Slana)
Risba A. Sekirnik
Res je, kar pravijo, ko se lotiš nečesa dovolj vztrajno, se pogosto podoba, ki jo raziskuješ, kar sama sestavlja. Tako je tudi z Orlom IIb in marsičem, kar je povezano s tem prepoznavnim jadralnim letalom inž. Borisa Cijana. Na naš zapis na Opensoraingu se je oglasil Savo Medved, predsednik AK Milan Borišek iz Litije, ki letos praznuje 80-letnico. V medijih so namreč zasledili zapis, da je klub, katerega član je bil tudi Milan Borišek, doslej edini Slovenec z jadralno medaljo s svetovnega prvenstva (Örebro 1950), začel delovati leta 1939.
Orel II B in skica letala v Ljudski pravici leta 1949
Savo, ki je bil še ne tako davno tudi sam športni pilot, intenzivno zbira gradivo o litijskem aeroklubu, katerega dejavnost je pretežno modelarska. »Med obnovo osnovne šole, kjer smo imeli prostore, so se naši modelarji umaknili, a z obljubo, da se bodo po obnovi lahko vrnili vanje. Žal so na nas pozabili,« pravi predsednik kluba, ki že vsa leta deluje v skromnih razmerah. Obljubil je, da bo v jeseni, ko bo obletnica bolj aktualna, sam kaj več napisal o AK Milan Borišek.
Risba A. Sekirnik
Med gradivom, ki ga je izbrskal Savo Medved je tudi daljši zapis o prvem letu letala Orel IIb z naslovom »Kako je vzletel Orel« in sicer 1. februarja (1949). Prvi skok z novim jadralnim letalom na letališču v Lescah je opravil konstruktor inž. Boris Cijan, tudi sam dober jadralec, daljši let pa inšpektor in rekorder Milan Borišek. Iz zanimivega zapisa, ki bo v celoti objavljen na spletni strani za starodobnike Letov 2019, je občutiti navdušenje ljudi, ki so dogodku prisostvovali.
Knjiga Vazduhoplovno jedriličarstvo Letalo na naslovnici spominja na Orla. Nič čudnega, saj je avtor knjige B. Cijan
»Orel se je neslišno odlepil od tal. V višini 300 m se je odklopil od motornega letala in začel krožiti. Za trenutek je obstal v zraku in mrzel veter se je uprl med njegova široka krila, da je izgledal kot ptica roparica, ki išče svoj plen. Nato se je v rahlem pikeju in s precejšnjo hitrostjo bližal letališču, se kmalu zravnal in mirno zaplaval. Sonce je že zašlo za Polhograjskimi Dolomiti in Orlova bela krila so se bleščala v večerni zarji. Imeli smo vtis, da Orel samo kroži po zraku in da sploh ne pada. Od gledalcev so nekateri že šteli, koliko časa je že v zraku, drugi pa so se čudili, da ne da od sebe nobenega šuma. Vzklikali so: »Kaj to letali nima niti vetrnih orglic! – Že pet minut je v zraku!« se je nekdo oglasil. »Orel« je še vedno krožil. »Že šest minut!« Kmalu nato se je Orel obrnil proti hangarju, kot da bi se hotel razgledati proti Kamniškim planinam in Šmarni gori. Nato je v velikem loku zaokrožil proti mestu in imeli smo vtis, da nam hoče pobegniti. Kmalu se je približal in pričel planirati proti nam. Letalo je postajal vse večje in večje. Orel se je pojavil nad nami v vsej svoji lepoti. Slišali smo komaj slišen šum.« Ob članku je v časniku Ljudska pravica tudi zanimiva skica jadralnega letala.
Risba A. Sekirnik
Ob omembi železne makete, ki še danes razveseljuje ljubitelja jadralnega letenja nekje na področju nekdanje Jugoslavije, smo dobili upanje, da bo v doglednem času na nebu najbrž tudi maketa Orla IIb v razmerju 1:33.5. Projekta se je lotil Aleksander Sekirnik, sicer poklicni pilot in modelar, ki je na svoji FB strani predstavil risbe. Zanimanje ljubiteljev Orla IIb je že zdaj veliko, zagotovo pa bo še večje, denimo, ko bo Orel IIb kje na Vremščici ponovno vzletel.
Orel IIb v razmerju 1 proti 3 in pol
»Zbiram fotografije Orla IIb in čeprav se mi je zdelo, da imam že vse, ki so dostopne javnosti, me še zmeraj preseneti kaj novega,« zatrjuje Sekirnik. Savo Medved je našel nekaj dokaj neznanih fotografij v neki švedski reviji. Zagotovo imajo kakovostne fotografije tudi v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani, le da se mora najti nekdo, ki bo s tem namenom nekoliko pobrskal po njihovem bogatem arhivu.
