OPENSOARING – OBJAVLJENO PRED DESETIMI LETI; Dr. Tomaž Štupnik: Češka izkušnja in vzhodni trikotnik 750 km

(OPENSOARING, 3. julija 2008, pripravil: Niko Slana, fotografije Tomaž Štupnik in Niko Slana) Ponovna objava: 01. marec 2018

Na junijsko nedeljo, ko so Leščane razveseljevali padalci na mednarodnem tekmovanju, je bil pravi čas za klepet o letenju. Dr. Tomaž Štupnik se je nedavno vrnil s češkega nacionalnega prvenstva in je bil še poln vtisov. Tri ure klepeta so minile, kot bi trenil. Kaj je povedal? Veliko zanimivosti je bilo povezanih z letenjem, prav toliko pa z bivanjem na Češkem, v deželi, kjer je jadralno letenje priljubljen šport. Med pogovorom so se letalski in civilni vtisi pripovedovalca prepletali. Zapisal sem tiste, ki so se mi bolj vtisnili v spomin. Tomaž je o svoji izkušnji marsikaj napisal v svojem blogu. Tako kot je Ljubljančan, sicer jadralec v ALC Lesc, nizal vtise, tako nekako so povzeti tudi v tem kratkem zapisu.

Na Češkem – kot Čehi na morju

Kje začeti? Zanimivo je bilo spoznanje, da smo Slovenci za Čehe neke vrste eksoti. »Težko je prodreti v njihove kroge. Če bi nas bilo na tem tekmovanju več, bi se najbrž počutil drugače, tako pa sem se počutil, nekako tako, kot so se nekoč najbrž češki turisti pri nas na morju,« je pripovedoval Tomaž in se zato kar preimenoval v Čeha … Ja, zanimivo je, da imamo Slovenci o sebi dokaj svetovljanski vtis, a ko govorimo o Češki, pozabljamo, da je slednja dokaj velika, da ima njihova zgodovina posebno težo, da je Praga pomembna evropska prestolnica … Zanimivo spoznanje je bilo, da Čehi za letenje ne uporabljajo angleškega jezika, deloma zaradi načelnih razlogov in tudi zato, ker slabo obvladajo ta svetovni jezik: »Bolje je, če se z njimi pogovarjaš z mešanico slovenščine in hrvaščine, še bolje pa bi bilo, če bi znal nekaj češčine. Na moje javljanje nikoli niso odgovarjali, a občutek, da so morda vase zaprti, je bil zmoten. Ko sem med letom preklopil na njihov pogovorni kanal, sem spoznal, da so velike klepetulje, govorijo kar drug čez drugega.«

Prvo Tomaževo splošno letalsko spoznanje pa je bilo, da so dobri jadralci in da tudi tisti z repa prvenstvene razpredelnice ne zaostajajo veliko za najboljšimi. »Zbral sem 80 odstotkov točk zmagovalca, a sem se vseeno uvrstil bolj na rep. Če bi imel toliko točk na državnem prvenstvu, ne bil tako nizko na lestvici rezultatov. Pogosto s svojim letenjem nisem bil posebno zadovoljen,« je Tomaž na kratko razmišljal o nastopu na prvenstvu nad razgibanim gričevnatim terenom, med 400 in 800 m, kjer se višina terena lahko zelo hitro dvigne. »Včasih se samo čudiš, ko opazuješ življenje na kakšnem dvorišču, saj razpoznavaš med obešenim perilom tudi nedrčke. To je bilo zagotovo znamenje, da sem opazoval življenje pod seboj precej nizko, morda z višine kakšnih 200 m.«

Ko se je Tomaž poslavljal od svojih novih znancev na Češkem, je češkemu prijatelju v šali dejal, da pride prihodnje leto po zmago, da je bil letošnji nastop le trening. Jiri se je samo režal in si mislil svoje.

 

Zakaj so Čehi dobri jadralci?

»Najbrž tudi zato, ker letijo skoraj vsak dan in v vsakem vremenu,« je prepričan sogovornik. Svoje izkušnje s češkimi jadralci je strnil takole: »Čehi letijo napadalno, hitro in brezkompromisno. Mnogi niso zadovoljni z dviganjem, ki ga vrti večina. Zmeraj jih je nekaj, ki brskajo poleg osrednje jate, vsi opazujejo, kaj se dogaja s skavtom. Ko začutijo, da so ujeli kaj boljšega, se vsaj polovica preseli k njim. Ko so na vrhu dviganja, nikogar ne čakajo, kot to lahko pogosto opazujemo na slovenskih tekmovanjih, ampak letijo naprej. Vsi želijo biti najhitrejši, želijo zmagati. Tako skupina napreduje hitro in če bi kdo želel leteti sam, nima možnosti, da bi bil hitrejši in tudi takšno skupino je težko ujeti,« razčleni splošni vtis in doda, da tudi ženske letijo zelo dobro. Ženske so, kot zatrjuje, prave tekmovalke: »V naši kategoriji je Olga Bubnova zmagala zadnji dan v mešanem razredu, ki je po letalih zelo raznolik in se ni mogoče »šlepati«, Jana Veprekova je bila tretja v skupni razvrstitvi. Premagala je tudi Petra Krejčirika z ventusom.« 

Uvrstitev na češkem DP?

»Dvajseto mesto ne pove veliko. Ko sem prišel, sem bil malo zmeden. Ko s časovne razdalje razčlenjujem svoje letenje, bi ga razdelil v dva dela. Bolj sem bil zadovoljen z dogajanjem v prvih dnevih, taktika v drugem delu tekmovanja pa je bila slabša. Vreme je bilo vsak dan drugačno, nisi mogel kar pritisniti na plin. V skoraj vsaki dolini je bilo vremensko dogajanje nekoliko drugačno,» pravi Tomaž in odkrito razčlenjuje znano taktiko letenja v rep enemu od favoritov, ki se jo je oprijel za začetek, a se ni obnesla. »Tako si zmeraj žrtev taktike jadralca, ki mu slediš in za katero sploh ne veš, kje korenini. Pri izbiri tekmovalcev, ki sem jim hotel slediti, nisem imel sreče. Nekdo se je odločil, da bo štartal pet minut za vsemi. Ta dan se nama je vreme podiralo, tisti pred nami pa so nalogo opravili brez težav. Drugič, denimo, sem spet večji del discipline letel zelo dobro in ko sem še malo pritisnil na plin, sem bil kmalu na njivi.«

 

Pristanki zunaj letališč – brez težav

Dviganja na Češkem so bila ozka, precej drugačna kot v ravnini: »Treba je bilo vrteti zelo ozka dviganja in zelo natančno. Tako smo včasih lahko koga opazovali, kako je kar letel mimo nas v nebo.«     

Tomaž o zunaj letaliških pristankih ni izgubljal besed: »Čeprav smo leteli nad gričevnatim terenom, so mnoge velike njive dokaj prikladne za pristanke. Pogosto niso ravne, ampak visijo, včasih je bilo treba pristajati v hrib. Skratka, s pristanki zunaj letališč na področju, na katerem smo leteli, ni bilo težav. A priznati moram, da me je bilo strah, kako bo s tem. Ko sem gledal njihove lete, sem videl, da so nekateri poravnali kar sredi nekega hriba. Zdaj vem, zakaj. Če je njiva velika en kvadratni kilometer, ni težav s pristankom, pravzaprav je še lažje pristajati v klanec.«   

Sogovornik je povedal veliko med smehom. V nekem delu pogovora je prostodušno priznal, da je bil en dan, bolj na koncu tekmovanja, povsem izgubljen, brez prave taktike: »Ne vem, kaj me je popadlo, iskal sem letala v zraku, zdelo se mi je, da sam ne bom znal najti nobenega dviganja, mučil me je občutek nebogljenosti, kot bi bila to moja prva tekma,« je našteval simptome, ki jih je dobra dva tedna po koncu dirke uvrstil med znamenja utrujenosti. Ko je Andreju Kolarju razlagal, kako je letel predzadnji dan, mu je Ciko dejal: »Vzorčno si naredil vse napake, ki jih je bilo mogoče narediti.« Zgodilo se je, da je premalo globoko peljal v prvi sektor. Ko je želel drugič popraviti napako, ga je nad nekim prelazom v bližini meje s Poljsko v zasedi čakal veter s 50 km/h, čeprav je nad področjem pihal z manj kot tretjino te moči. »Na See You sem videl, da sem namesto 120 km naredil kar 180 km poti. Zadnji dan smo ob zadnji obratni točki prišli pod oblakom dokaj visoko, ko pa sem se vračal, isti oblaki niso več prijeli, čeprav pogled nanje ni bil slab. Ker sem računal prav nanje, sem pospešil, kazen pa je bila vzgojna – moral sem pristati zunaj letališča. Takih in podobnih doživetij je bilo še nekaj. Na tako močni tekmi narediš eno napako in takoj padeš za deset mest,« je komentiral svojo uvrstitev.  

 

Čehi se navdušujejo za skupno DP

Ciko je že lani spodbujal jadralno komisijo, da bi pripravila državno prvenstvo skupaj s Čehi, pa mu to  ni uspelo. Tomaž je prepričan, da bi bilo to dobro za slovensko jadranje. »Največja konkurenca je v standardnem razredu. Čehi so v Nemčiji kupili veliko letal klubskega razreda, jih uredili in zdaj jih ogromno tekmuje prav v tem razredu. Na Češkem je najmočnejši prav klubski razred, v njem je največ dobrih jadralcev. Vsi drugi so v mešanem razredu. Za naše pilote klubskega razreda bi bila to izvrstna izkušnja, Čehom pa bi Slovenci lahko popestrili njihov mešani razred, v katerem je konkurenca sicer močna, letal pa ni veliko. Pa da ne bi kdo mislil, da je v mešanem razredu letela samo peščica jadralcev. Bilo jih je enaindvajset – dva LS 8, po trije LAK 17/18 in discusi, šest ventusov, nimbus 2b, DG 200 itd. Kljub temu si Čehi želijo, da bi bilo naše državno prvenstvo skupaj z njihovim, glavni pobudnik je Jiří Cihlář.

Sicer pa je bila organizacija izvrstna, osem zlinov je svoje delo vselej opravilo zelo hitro. Cena štarta na 600 metrov je bila približno 25 eurov. Edino ozko grlo je bilo v kampu, v kopalnici, saj en sam grelec in dve prhi nista zadostovali,« je razložil Tomaž še drugo podobo češkega nacionalnega prvenstva.

Pogovor o češkem nacionalnem prvenstvu se je končal seveda – s pivom. »Najbrž ne bom povedal nič novega. Večina pije desetko. Pri močnejšem že tvegaš glavobol. Opazil sem, da ženske rade pijejo pivo. Privlačna je tudi cena, stane približno 50 centov.« 

 

Vzhodni trikotnik 750 km

Tomaž Štupnik si je v letošnjem zgodovinskem majskem tednu po svoje začrtal »vzhodni« trikotnik 750 km: »Za vzhodni trikotnik sem se navdušil, ko sem na drugem sedežu spremljal Boštjana Pristavca v ASH, predvsem pa se mi zdi, da je bolj prijazen od alpskega. Obratni točki sem si zamislil v bližini Sterzinga na zahodu in Raxa v bližini Dunajskega Novega mesta. Do Raxa je teklo bolj ali manj po načrtih, potem pa sem enkrat padel v parter, skazilo se je še vreme, moral sem se umikati nevihtam, pristal  sem na letališču v Feldkirchnu. Ta dan sva po naključju letela skupaj z Miho Thalerjem. On je pristal v Slovenj Gradcu,« je povedal sogovornik, ki meni, da letos tega cilja najbrž ne bo mogel več doseči, »sicer pa zdaj načrtujemo v Lescah trikotnik 900 km. Z našim novim letalom je to že možno.«