O medijskih in radarskih odzivnikih

(OPENSOARING, 23. februarja 2019, Niko Slana)

Ob dveh Bloudkovih nagrajencih za leto 2018, padalcu Dragu Bunčiču (AK ALC Lesce, nagrada) in Francu Kralju (LC Maribor, plaketa) se je zdelo smiselno potrkati na vrata Letalske zveze Slovenije. Igor Eržen, novi predsednik, si je vzel čas za klepet. Pripravljenih je bilo nekaj vprašanj, a celotna problematika letalskih dejavnosti je široka, razpršena po področjih, predvsem pa se marsikaj dogaja, tudi zunaj odločanja Letalske zveze Slovenije, tako da mnogih odgovorov, ki so bili povezani predvsem z jadralnim letenjem, nisem dobil, tudi zato, ker se novi predsednik v starih tirnicah pač še išče.

Najprej nekaj o obeh Bloudkovih nagrajencih. Če smo o Dragu Bunčiču še lahko kaj zapisali, tega ne bi mogli reči za Franca Kralja. Ne samo, da so se mediji pretežno osredotočili na Bloudkova nagrajenca Jakova Faka in Janjo Garnbret, že druga enakovredna dvojica nagrajencev Adolf Urnaut in Drago Bunčič sta bila povsem na medijskem obrobju, kaj šele dobitniki plakete. Pri Urnautu gre za športnega pedagoga in dolgoletnega odbojkarskega animatorja, katerega vloga je časovno že nekoliko zabrisana, a prav zato pomembna, Drago Bunčič pa je že tako dolgo stalnica v padalskem športu, da je bil že zaradi tega v slovenski športni zavesti manj zanimiv. LZS za oba nagrajenca k njuni kandidaturi ni dodala svojega mnenja in tudi ni bila obveščena ali vabljena na podelitev, s čemer seveda letalska druščina ne more biti posebno zadovoljna. Ministrstvu, ki skrbi za nagrade, pa bi to potezo lahko šteli kot spodrsljaj. No, predvidevamo lahko, da tudi kluba nagrajencev nista vabila predstavnikov LZS, čeprav bi bila takšna pot vabila precej nenavadna. LC Maribor je svojega nagrajenega člana s priznanjem za življenjsko delo sicer predstavila s sliko na FB, nismo pa zasledili vsaj kratkega življenjepisa. A to lahko še zmeraj dopolnijo.  

Ob največjih državnih priznanjih za šport se lahko vprašamo ali dosežki Boštjana Pristavca, denimo, niso dovolj veliki, da bi ga vsaj nominirali. Če bi letalska scena kaj veljala, bi morala biti bolj agresivna, saj se visoke uvrstitve v svetovnem jadranju zelo redke. V mislih imamo peto mesto na finalu SGP v Čilu. Če pa gledamo ustroja podeljevanja omenjenih športnih nagrad od znotraj, je jasno, kateri lobi vlada v športu. Če nekoliko pomedemo še pred svojim letalskim pragom; ob množici fotografov in fotografij ter poplavi všečkov za najbolj banalne nastavljaške podobe na FB, je bilo skoraj nemogoče priti do aktualnih fotografij obeh Bloudkovih nagrajencev.

Obveščanje na spletni strani LZS je bila prav tako tema pogovora. Spletna stran LZS bi morala biti vir vseh informacij, ne pa, da je treba uradne informacije iskati na zasebnih spletnih straneh. Predsednik LZS zagotavlja, da bodo pohiteti s prenovo spletne strani LZS.

Dogajanja okoli vse večjih omejitev v zračnem prostoru za jadralce je tema, o kateri lahko mali uporabniki na kakšnem posvetu še kaj rečejo, a zadnjo besedo imajo vselej, ve se kdo. Končne razlage so zasičene s besedilno poplavo, ki je oblikovana tako, da v končnem razmisleku pomeni prepoved. Lep primer je zabeležka s posvetovanja z uporabniki zračnega prostora z dne 21.5.2018. Od takrat do danes se najbrž ni nič spremenilo.

http://www.mzi.gov.si/fileadmin/mzi.gov.si/pageuploads/DL_razno/Posvet_z_uporabniki_zr_pr_2018_zabelezka_podpisana.pdf

Predsednik LZS pozna zadrege jadralcev, saj je sam jadralni padalec, in tudi položaj v slovenskem jadralnem letenju je zanimiv. Ob tem, da nastopajo jadralci kot strokovnjaki za skoraj vsa področja (kontrolorji letenja, načrtovalci navigacijskih pripomočkov, pripadniki SV, prometni in vojaški piloti, politiki) je (ne)razumljivo, da ne reagirajo tudi za letalsko javnost, saj ni pričakovati, da bi se eksistenčno izpostavljali. Tudi LZS ni samostojna organizacija, saj sodeluje s KZPS in JACL in ustreznim ministrstvom. Kritične mase in viška energije, ki bi kaj premaknila torej ni pričakovati, čeprav so v zraku različne blede obljube. Ko je v Veliki Britaniji letališče Farnbourough začelo nerazumno širiti prepovedan prostor okoli letališča, je bližnji klub v Lashamu, pred svojo letalsko javnostjo, javno razgrnil nastalo težavo. Njihovo javno sporočilo smo objavili na Opensoaringu, a bilo je vse tiho. Jadralci čakajo, da so bo odzval kdo drug … Ja, to je tudi položaj v katerem deluje LZS.

Opensoaring je takrat, v članek z naslovom Bolezen – širjenja zračnega prostora v VB (OPENSOARING, 25. septembra 2018), pod priletno karto prometnih pilotov zapisal: »Piloti poslovnih letal, ki pristajajo na letališču Farnborough se na svojih informacijskih zemljevidih za pristanek srečajo s sledečim opozorilom: CAUTION: Intens gliding activity at Lasham ap1. Remain clear of Blackbushe apt due to intense glider activity. Jadralci, a vam to kaj pove? Vzemite si čas in (ponovno) preberite obvestilo aerokluba v Lashamu na spletni strani Opensoaring, ki kritično razmišlja o tem problemu. (25.09.2018)

http://www.opensoaring.com/bolezen-sirjenja-zracnega-prostora-v-vb/

In kaj se je nedavno zgodilo? KZP iz Maribora je stisnila v primež Aeroklub Ptuj, da so podpisali separatni dogovor o uporabi zračnega prostora okoli TMA Maribor, čeprav zračni prostor zanima vse slovenske jadralce in ne more biti samo stvar dogovora med KZP Maribor in AK Ptuj.

Na bližnjem seminarju za učitelje jadralnega letenja je na sporedu tudi predavanje predstavnika LXnav o ADSB sistemu nadzora, ki bi bil za jadralce bolj prikladen. A očitno je radarski odzivnik (transponder) že v arhetipu razmišljanja tistih, ki odločajo, seveda pa se lahko zgodi, da bo v tujini ta sistem prej v veljavi kot pri nas, pa čeprav se ponujamo EU kot vzorčni prostor za popoln nadzor zračnega prostora. Tudi zato, ker stotine jadralnih padalcev nikoli ne bodo uporabljali radarskega odzivnika. Torej, kaj?

Tokrat zapis ni namenjen kritiki LZS, kot bi lahko kdo pomislil. Vedno bolj se mi dozdeva, da bi morali letalci sami kaj narediti za večjo prepoznavnost in vlogo svoje zveze, namesto da kot posamezniki in klubi vlečemo niti vsak na svoj konec.