Novomeščana na izpopolnjevanju v Namibiji

(OPENSOARING, 13. januarja 2018, besedilo Niko Slana, fotografije Vito Strasberger)

Jadralsko izpopolnjevanje v Namibiji

Novomeška jadralca Vito Strasberger in Borut Mlakar sta absolvirala prvi letnik visoke šole jadralnega letenja, ki sta jo izkusila pri Petru Harveyju in Johnu Couttsu, Vito pa si je za dobro merico znanja privoščil še zračno predavanje z Aurielom Hallbrucknerjem, vodjem jadralskega izpopolnjevanja v Kiripotibu.

Vito Strasberger (AK Novo mesto), ki je letos prvič doživel jadralno letenje v Namibiji, zagotovo pozna zgodbo, kako je hodil v uk butalski mladenič h kovaču v beli svet. Z rokami v žepu, kot vemo vsi, ki smo kdaj brali biblijo Frana Milčinskega in zato je strokovna komisija, po nekaj letih kovaškega uka, z velikim zanimanjem gledala, kako se levi kos razžarjenega železa, za katerega se ni vedelo, ali bo lopata ali bodo vile. Vitovi inštruktorji, sicer svetovni jadralski mojstri, so bili nekoliko presenečeni, ker je želel novomeški jadralec čim več odleteti sam.

 

 

Britanec Peter Harvey in novozelandec John Coutts sta ob koncu svojega enotedenskega poslanstva priznala, da navadno odletita največ sama in da so njuni sopotniki bolj v vlogi opazovalcev, kot je opisano v uvodu. »Na koncu sta me pohvalila, bila sta vesela, ker sta naletela na nekoga, ki je pokazal toliko zanimanja in občutek za jadralno letenje. Zaupala sta mi, da sta se ona dva učila od mene, čeprav si ne znam predstavljati kaj,« je povedal Vito, ki je bil tako navdušen, da je še nekaj dni letel še z Aurielom Hallbrucknerjem, vodjo jadralnega letenja v Kiripotibu.

  

In zakaj si se odločil za letenje s takimi asi, kot sta John Coutts in Peter Harvey ?

»No, saj nisem vedel, h komu bom prišel v roke. Najprej so nas razdelili po jezikovni pripadnosti, nemško govoreče »učence« so vzeli v uk nemški in avstrijski učitelji, tistim, ki je bližje angleščina pa ostale. Na polovici smo vsi »učenci« zamenjali svoje učitelje. Menim, da je bil to pravi prijem, saj smo se tako vsi več naučili. Od vsakega učitelja smo dobili nekaj drugega, tisto, kar pač najbolj obvlada. Peter, ki je bil trideset let zmajar, je izvrsten poznavalec vremena in ima nos, kako najti pot pod oblaki, John pa je izvrsten tekmovalec, ki mi je bolj približal taktiko jadralnega tekmovanja,« se je spominjal svojih lekcij Vito.  

Seveda si je zadal za cilj, da tudi prihodnje leto ponovi svoje jadralsko izpopolnjevanje in poskusi samostojno odleteti 1000 km, tako kot njegov klubski kolega Borut Mlakar, ki je bil letos v Namibiji že tretjič. Ker je v jadralnem letenju tako veliko spremenljivk ni prav nič čudno, da sta se Dolenjca kar takoj prijavila na naslednji nadaljevali tečaj, ob koncu leta 2018.

»Na začetku je bilo vreme zelo dobro, v drugem delu pa samo še bleda senca tistega iz začetka. Zaradi vdora polarnega zraka je bilo nekega dne je bilo samo 7 stopinj Celzija, tako da smo hodili okoli v zimskih bundah, tisti, ki so jih imeli s seboj. A tudi s tem ni bilo nič narobe, ker je bilo v drugem delu več poudarka na tekmovalnega letenju. Vsi, ki smo bili iz dveh letališč v jadralni šoli, ena je bila naša v Kiripotibu, druga pa v Bitterwasserju, smo se dobili nad Bitterwasserjem, kjer smo začeli tekmo po regatnih pravilih Grand Prix. Iz zadnjega mesta sva se s Couttsom prebila na prvo mesto,« se je pohvalil Vito, kar je pomenilo, da je osvojil letenje z uporabo zakrilc, tako da mu novo letalo (Arcus M) ni delalo preglavic. »V Namibijo sem šel prav zato, ker bom letos začel leteti JS1. Želel sem se naučiti pravilne uporabe zakrilc in izkoristiti lastnosti vrhunskega jadralnega letala,« je še dodal Vito, ki se seveda veseli novega letala.