Nekoč je bila Čavka – zakon

(OPENSOARING, 1. aprila 2020, besedilo Jože Černič, foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije, Tomaž Jandrok in osebni arhiv Jožeta Černiča)

Geslo Jožeta Černiča, nekoč poklicnega pilota, sicer pa učitelja jadralnega letenja, ki je izšolal tudi svoji hčeri in jadralki Tanjo in Janjo, je skladna s časom: »Korona – arest!« Jože je eden izmed rodu starejših letalcev, ki je začel svojo samostojno uspešno letalsko pot na Čavki. Zdaj, ko obnavljamo nekdanjo ptujsko Čavko, nas seveda zanima, kako se jo spominja?

»Čavko je inž. Ivo Šoštarič zasnoval leta 1938, prvih trideset letal je leta 1947 izdelala tovarna Utva iz Pančeva,« je začel pripoved Jože, ki se je leta  1961, ko je Letalska zveza organizirala začetniški tečaj v Celju, pridružil skupini štirih kandidatov za jadralce pod vodstvom takratnega upravnika, vrhunskega pilota in učitelja letenja Maksa Arbeiterja. »Učili smo se na dvosedežnem letalu Roda, vzletali pa smo na vitlo. Ve se, da Roda ni imela kabine, kaj šele kakšen inštrument. Pilotski sedež je bil pritrjen na dveh ceveh, povsem spredaj. Ko sva z Maksom opravila prvi let, nisem mogel verjeti, da sva bila nenadoma dvesto metrov visoko, spredaj je bila samo palica in nožne komande, okoli pa globina. Vprašal sem se, kaj sploh delam tukaj. Strah je bil prisoten. In že se je oglasil učitelj, oziroma se je zadrl. »Brzina, glej na krilo.« Solze so mi lile po obrazu, po moje je bil še Maks moker od njih, saj nismo imeli niti očal niti kape.

Prišel je dan laširanja, torej prvi samostojni let. »Gremo na limuzino – na Čavko,« smo slišali. Prvih nekaj letov nam je Maks odstranil ščitnik za veter, ki je bil povezan z inštrumenti. Čavka je bila kabriolet, v zraku si lahko naslonil roko navzven, kot pri avtu in užival v razgledu. Priprava na let je bila krepka. Maks nam je odločno in glasno zabičal, da ga moramo ves čas gledati. »Mahal bom z zastavama, rdeča pomeni, da si prepočasen, bela pa prehiter.« Moram reči, da med mojim letom ni mahal. O radijski zvezi takrat še nismo sanjali. Vse se je odvijalo gladko, razen včasih je bil kakšen slab »proračun« pri nekaterih, kot smo takrat dejali presoji višine za pristanek. Zato je bil na letališču traktor.

Ko sem že pri traktorju, voznik je po vzletu povlekel jeklenico nazaj na vzletno mesto. No, Čavko in traktor pa imam tudi v slabem spominu. Učenka je ravno pristajala, neizkušenost jo je pripeljala natančno v smer traktorja, ki je vlekel pletenico. Pristala je na njem, voznik je presenečen še komaj umaknil glavo. Letalo ni bilo poškodovano, žal pa je bila precej bolj pilotka.

Čavka je bila preprosto letalo, koordinacija pri upravljanju in nihanje hitrosti sploh nista imeli velikega vpliva. Problem je bila finesa in drsni kot 16,5, zato si moral več ali maj imeti letališče ves čas na očesu. Eden od pilotov je pristal približno dva kilometra pred stezo, a v gozd, na smreke. Pilot se je po mukah spustil na tla. Ni bilo katastrofalno, lokalni »tišler« (mizar) in ljubitelj letalstva je poškodbe kmalu saniral. Žalostno pa je slovenjegraška Čavka končala ob nekem mitingu. Krila smo razstavili za reklamo, na letališču pa jih je kasneje znani pilot Adrie zažgal!

Pa še nekaj o Aeroklubu v Slovenj Gradcu in letenju. Ne vem, če še kdo ve za zgodbo iz davnega leta 1932, ko je Mariborski akademski klub organiziral jadralno letenje – tabor na Črnem vrhu nad Ribniško kočo na zahodnem Pohorju, pod vodstvom prof. Josipa Tominška. V tej skupini so sodelovali še inž. Boris Cijan in Ivo Šoštarič, poleg pa je bil tudi naš vaščan Ivo Mihev, znani radioamater, ki je pozneje ustanovil jadralno sekcijo v Slovenj Gradcu. Na Črnem vrhu so leteli z doma narejenimi jadralnimi letali, vzletali so na gumo. Naš ustanovitelj g. Ivo Mihev je takrat napravil prvi prelet od Črnega vrha do Slovenj Gradca z jadralnim letalom Salamander. To je bilo 7. septembra leta 1938, pristal pa je na robu Slovenj Gradca.

Leta 1946 je g. Mihev ponovno spodbudil jadralno letenje  – skoke z Zoeglingom v okolici Slovenj Gradca, z manjšega hribčka in s pomočjo gume. Po ustanovitvi kluba in izgradnji letališča leta 1950 je bila dejavnost zelo živahna. Pohorje nas je vselej privlačilo in okoli leta 1960 je takratni upravnik Viktor Smolčnik pristajal in letel na Mali Kopi, na zahodnem Pohorju, seveda z motornim letalom Fieseler FI 156 Storch. Jadralno letenje smo nadaljevali s Čavko in z uporabo gume. Leta 1970 smo bili ponovno na Mali Kopi. Ker je bilo potrebnih več ljudi, da smo nategnili gumo, smo prostovoljce nabirali tudi med mimoidočimi planinci. Letenje je bil vselej vesel dogodek, včasih smo na Kopah kar prespali.

Na Kopah se je zgodil še en nenačrtovan pristanek. Naš jadralec je pristal na smrekah, seveda zaradi zvrta, k sreči je pilot ostal nepoškodovan. In da ne govorim o našem Jastrebu. Nekega zimskega dne je padla ideja, da bi na Kope vozili smučarje z letalom. Imeli smo Piperja PA 18, ki smo mu nadeli smuči. S pokojnim Francem Terglavom sva opravila nekaj poskusnih vzletov in pristankov na Kopah. Pri tem je tudi ostalo.”