(OPENSOARING, 10. junij 2020, besedilo Niko Slana)
Z jadralskim kolegom se prek računalnika vselej pozdraviva s »Kaj je novega?« in odgovor na eni ali drugi strani je, takšen kot mora biti: »Nič!« A vendarle zmeraj najdeva neko temo. V tem slogu je z Muzeja novejše zgodovine Slovenije priletela zanimiva fotografija ljubljanskega vlečnega in akrobatskega letala De Havilland Tiger Motha (1960) in v ozadju velik hangar z napisom AK Ljubljana. Ime nekoč mogočnega kluba, ki smo ga pozabili in da ne naštevam dalje. Neverjetno, kakšno moč imajo stare ČB fotografije. Na spletni strani Opensoaring jih skušamo povezati z zgodbami, kajti zavedamo se, da fotografija brez besedila ni vredna veliko. Iz MNZS še nismo dobili dovoljenja za objavo, zato objavljamo neko risbo, ki bo morda nekoč služila nečemu drugemu.
Aleš Fink je nedavno na FB opozoril na zanimiv prispevek na spletni strani Russia Beyond o ruskem letalu PO-2, naredili so jih 33.000. Vredno ogleda, saj so bila včasih ta letala nepogrešljiva v jugoslovanskih aeroklubih, zadnjega so še nedavno imeli v Slovenjgradcu in najbrž bi bil tam še danes, če razmere na njihovem letališču ne bi bile skregan z zdravo pametjo. Da bi bil sestavek še bolj zanimiv, smo v tem zapisu o letalu z vzdevkom Kukuruznik, spoznali še obličje Valerija Pavloviča Čkalova, pilota, po katerem se je v prvih letih po drugi svetovni vojni imenoval Aeroklub Čkalov v Celju, čeprav najbrž takrat večina ni vedela, zakaj so izbrali ime Čkalova in nič bolj jasno nam ni niti danes. V AK Ljubljana takrat niso imeli PO-2, imel pa so Tiger Moth-a.
Po koronskih omejitvah sva z Brankom Žigerjem (93), za katerega je Ivan Kralj – King dejal, da je bil njegov učitelj letenja in še mnogim drugim, znova poklepetala ob kavi. Njegove teme so sodobne, ima veliko željo po srečanju s Karlom Korparjem in Ivanom Piškom s Ptuja. »Seveda ju bova ja šla obiskati,« se spodbujava. Baje sta bila ta dva letalska mojstra navdušena nad filmom »Vesna«, ki je bil povod za ustanovitev jadralne dejavnost in tudi AK Ptuj. Bolj romantične zgodbe slovenski aeroklubi najbrž nimajo, čeprav v uradnih listinah filmskega vzgiba ne omenjajo. Na Ptuju so bili v začetkih kluba bolj dejavni padalci, ljubitelji letenja so bili povezani z AK Žarko Majcen iz Maribora in so se organizirali kakšno leto kasneje (1955), ko so postavili hangar.
Ob brskanju po spletni strani Spletni čas z letnico 2017 sem se zaustavil pri nekem razmišljanju o dogodkih v mesecu marcu, ko sem se zapičil v številko 23. »Ljudje imamo radi, da se naključja seštevajo, kajti tako jim pripisujemo usodnost. Prvi 23. april je namenjen Branku Žigerju, pilotu, ki je s svojim učiteljevanjem motornega letenja pripomogel k postavitvi temeljev slovenskega športnega letalstva po letu 1947. Ta dan in z letnico 1927 je datum njegovega rojstva, letos je praznoval že 93 let. Zagotovo v Sloveniji ni bilo nikogar iz letalskih vrst, ki bi mu uradno, denimo, v imenu Letalske zveze Slovenije, niti ob 90-letnici in niti letos stisnil roko in rekel kaj takega, kar bi bilo podobno simbolični zahvali za vse, kar je naredil. A tega niti ne pričakuje,« je zapisano. Z Brankom se pogosto srečava ob kavi in ko beseda nanese na njegov rojstni dan, pravi: »Rojstnim dnevom nismo nikoli namenjali pozornosti in tudi zdaj je tako,« na hitro konča pogovor.
Kaj lahko dodamo? Ko bomo pozabili vse, kar je bilo nekoč, nam bo žal, a takrat bo prepozno. Njegov vnuk, ki bo letos vpisal magistrski študij književnosti, je v gimnazijskih letih že razmišljal o knjigi, v kateri bi kaj več zapisal o dedkovem letalskem življenju. Ne vem, če ga njegova življenjska zgodba še zanima? Po nizu izdaj v Mariboru se je vsa družina umknila v partizane, še med vojno je odšel na vojaško letalsko šolo v Krasnodar v Rusijo, za tem je bil vojaški pilot v Jugoslaviji, pa operni pevec v reški operi in hkrati učitelj letenja v Aeroklubu Krila Kvarnerja, v klubu, ki ga je po vojni spravil na noge njegov pokojni prijatelj Ivan Cvek. V pokoj je šel kot poklicni pilot na reaktivnem letalu Sabreliner.
Branka rad poslušam. Tokrat ga omenjam v povezavi z omenjenim letalom Tiger Moth in dvema fotografijama iz njegovega arhiva, ki smo ju na straneh Opensoaringa že uporabili, za nami pa so ju še v knjigi Zaljubljeni v letenje. Na eni je v družbi Srečka Pukla in Franca Rožmana, vojaškega pilota, ki je, po tem, ko je slekel uniformo, letel v AK Žarko Majcen v Mariboru. Na drugi je Tiger Moth na hrbtu, tik nad zemljo nad letališčem v Polju pri Ljubljani, ko je zavrtel sodček. Ilustracija (avtor je Rok Mlinar) je povezana z dogodkom, ki se je končal (ne)srečno: »Neke sobote me je Ivan Kralj – King na letališču v Polju povabil kot potnika, da bi si iz zraka ogledala travnik ob tovarni Litostroj, češ da bo v nedeljo tam pristalo jadralno letalo. King se ni mogel zadržati in je pristal. Težava je nastopila ob vzletu, saj je tistega dopoldneva deževalo, travnik pa je bil moker in mehak in letalo je slabo pospeševalo. Slutil sem, da se vzlet ne bo končal dobro, a se nisem želel vmešavati v odločitev pilota. Na koncu travnika naju je zaustavil nasip oziroma kup peska. S kolesi sva zadela vanj in jih polomila, sicer bi se zaletela v ograjo. Upravnik Martin Poznič je bil neznansko jezen in za kazen naju je vtaknil v letalo, ki smo ga naložili na tovornjak in čez mesto odpeljali na popravilo. Kmalu je bilo letalo znova v zraku. Ni manjkalo veliko, da bi takrat oba izgubila glavo, sam pa sem še dolgo čutil posledice trka.«
Ne vem ali spada v aprilski krog tudi 10. april, rojstni dan Cirila Križnarja-Cika, prodornega slovenskega jadralca (5. na SP 1965 South Cereny, VB), ki spominja na Franceta Štruklja. Oba sta bila jadralca in oba sta izstopala v svojem času. Drugi 23. april je bil usoden za Štruklja, takrat se je pisalo leto 1983. Oba, Ciko in France, sta bila poklicna pilota in oba sta končala tragično.
»A veš, da je imel Franc Šporn, učitelj jadralnega letenja iz AK Žarko Majcen, brata, ki je igral klarinet v orkestru reške opere,« me je presenetil. Branko, ki v družbi še zmeraj rad zapoje, se je med člani Aerokluba na Grobniku dobro počutil in v obdobju svoje desetletje in pol dolge operne kariere na Reki je bil med reškimi letalci nepogrešljiv. Pred tremi leti je Žiger še zadnjič sedel na vlak in se odpeljal na obisk k Juri Salaju, zdaj že pokojnem prijatelju v Zagreb. Drug drugemu sta bila v kabini letala Sabreliner izmenjaje se sopilot in kapetan. Juraj je bil jadralec, ki je z Jastrebom in težko snemalno kamero delal akrobacije za film Klempo. Tudi on se je zavedal, da je iz minulega sveta, ki ga ni več. Oba je povezovalo medsebojno spoštovanje in nenavadni dogodek, ko jima v zraku eksplozija povsem razdejala enega od motorjev. Zagonetke nista nikoli razvozlala, a oba sta bila prepričana, da ju je k prisilnemu pristanku usmerila vojaška raketa granata. A čigava?
In še beseda o Ciku. Bil je glasnik nove dobe, novih »klincev«, ki so neobremenjeno prihajali v letalstvo. Branko se ga spominja kot neustrašnega, zdi se mu, da se ni zavedal vseh tveganj in posledic v svojem poklicnem letenju. Za slovenski jadralski šport je dodal veliko, bil je v prvem nizu dobitnikov Bloudkovih priznanj. Najbrž bi lahko naredil še več, a se je odločil za svojo pot in usoda mu druge možnosti ni ponudila. Žigerjev spomin se z velikim spoštovanjem pogosto dotakne celjskega jadralca Srečka Pukla, ki ga poznamo po zgodbi o letenju z Weihe v nevihtnem oblaku, ko je pristal z od toče prerešetanimi krili in z veliko luknjo v pleksiju kabine, sedeč do pasu v ledu. Odšel je tiho, svoje letalsko navdušenje je prenesel na hči.
Pogovarjala sva se še o Marjanu Žerjalu, pilotu MIG-a iz Željave, kasnejšem članu AK Postojna in pilotu reševalnega helikopterja. Branko zatrjuje, da ne pozna nikogar, ki bi imel bolj razgibano letalsko življenje. Zmeraj omenja ljudi, za katere je vesel, da jih je srečal v svojem letalskem obdobju. Na prvem mestu je Maks Arbeiter. »Včasih mi je nerodno, saj se je večina mojih letalskih učencev že poslovila. Veliki Manitu me še kar ne vzame k sebi,« se smeji. Le kje ga je našel – Manituja?
Na druženju ob kavi se je Branko znova sprehodil po spominih, a prav nič nostalgično, bolj anekdotično, kot spomin, ki sede kamor koli, kot potepuški pes v sposojeni prispodobi. Spodobi se, da poplaknimo z glasbo, z Istrskimi piloti in glasbo pod katero sta podpisana Drago Orlić (besedilo) in Franci Blašković (glasba) na plošči skupine Gori Ussi Winnetou z naslovom »Is*tri*janci« Tudi na Spletnem času smo jih povezali z našimi letalci.
