(OPENSOARING, 2. maja 2016, besedilo Karol Staryszak, tehnični urednik Milan Korbar)
Karol Staryszak
Vsi smo že kdaj doživeli trenutke, za katere bi želeli, da se ne bi dogodili. To ni mogoče, kajti nimamo časovnega stroja, ki bi nam to omogočil. Takšno je življenje. Vsako naše dejanje ima povratne učinke. Nemogoče je vrniti življenje prijatelja. Za prijatelja Marcina bi naredil vse. Kakorkoli, ne morem kar pospraviti stvari in zapustiti Prievidzo. Nagon po izpopolnjevanju in popravljanju mi ponoči, ko je čas za spanje, ni dal miru. Prijatelji so odšli, da bi pospravili, kar je ostalo za prijateljem. Tudi sam sem želel nekaj dodati, a edina stvar, ki mi je prišla na misel, je bila, da bi nekaj napisal. Opravičujem se vsem, ki jih bom morda prizadel s svojimi žalostnimi jutranjimi mislimi, a ne morem si kaj, da ne bi nanizal nekaj brutalnih dejstev in resnice. Jokal sem med pisanjem, toda moral sem napisati.
Hiteti v letalstvo – je recept za katastrofo
Karol Staryszak
Tragični dan se je začel nervozno. Brifing so iz 10. ure premaknili na 9. uro. Na to bi lahko mislili že prej. Za mnoge je bila sprememba presenečenje. Nastala je gneča s polnjenjem letal z vodo in zmeda na startu. Nekateri piloti so bili pripravljeni, in tudi sam sem imel drugačno časovno razporeditev. Nekaj mi je kliknilo, menil sem, da je bolj kot brifing pomemben zajtrk v miru in priprava letala z vodo. Ker so bile vse pipe za vodo zasedene, sem za trenutek lahko šel do brifinga, vzel list z nalogo in se vrnil k letalu. Na nebu se je pojavil prvi kumulus in štart je bil določen za 10. uro.
Zame veliko prezgodaj, toda nekako mi je uspelo vse postoriti … Letalo sem postavil za vsemi na uradnih štartnih položajih, tako da sem zadnji prišel na vrsto za vleko. Z vsemi opravili, ki sem jih imel ob startu, sem končal nekaj minut pred vzletom. Ostalo mi je še dovolj časa, da sem si ogledal nebo in se sprostil. V prvih vrstah sem videl več pilotov, ki so v naglici tekli k svojim letalom.
Letenje za najboljšimi
Marcin Mezyk
Pri večini svojih letov sem sledil Sebastianu. To je bil neverjeten let ob pobočjih, v težavnih razmerah. Toda vsak trenutek bi lahko dosegel teren za pristanek ali se obrnil proti dolini. Približevali smo se Tatram, v razmetanih dviganjih ob pobočjih smo s težavo napredovali. Vrhovi planin so bili oviti v oblake in sneg, pihal je rafalni veter z več kot 30 km/h. Nisem bil presenečen, ko se je Sebastian nenadoma dvignil za 300 m, sam pa sem ostal pod njim. Namesto da bi ostal v dviganju, sem sledil različnim letalom vzdolž pobočja, čeprav so bili vsi približno 500 m višje. Popolna norišnica. Vreme na poljski strani se je slabšalo. Resno sem dvomil, da bi lahko našel teren za pristanek in to sem povedal kolegu v zraku, češ, da pred nami ni možnosti za pristanek. Spomnil me je, da ima pomožni motor in to je bil zame trenutek streznitve. Obrnil sem se, letel tesno ob pobočju, ki ni več delalo in pristal na čudovitem zelenem travniku, s srcem, ki je utripalo s 300 udarci na minuto. Izstopil sem iz kabine. Bil sem cel in nepoškodovan. S smehom na obrazu sem si na glas dejal: »Življenje je čudovito!« Ker se je moje zadnje dejanje končalo srečno, sem bil tako zadovoljen, da sem želel zapeti. Na terenu zunaj letališča. Bila je čista sreča. Dosegel sem Zen, bil sem navdušen, ker se je tudi vreme izboljšalo in videl sem prijatelje nad seboj. Še zmeraj sem bil veselo presenečen, da še letijo, pa čeprav je sonce izginilo, na nebu pa so se, kljub temu, pojavljali sveži kumulusi. Bil je mir, ptice so pele in planine so bile čudovite. Sprehodil sem se in užival ob razgledu.
Poklical sem Marcina, pričakoval sem, da se bo odzval, vendar ni odgovoril. Razmišljal sem, da je tudi on srečen; morda je v ozadju počakal na ugodnejši razplet vremena in odletel domov … ali pa je dosegel obratno točko in zdaj leti proti domu – kot pastir za svojo čredo. Mi smo padli v zanko, ker smo samo sledili. Sledil sem Sebastianu in to se je zgodilo tudi meni. Pogosta je napaka, ker pozabljamo nase in menimo, da je nekdo drug veliko boljši od nas. Ta nekdo, ki je višji, lahko vidi več, on ima zase izdelan načrt, mi pa mu sledimo, upajoč, da nam bo pomagal. Napaka! V kritičnih trenutkih smo zmeraj sami s seboj, brez pomoči! Vselej moramo meti svoj načrt!
Piloti, ki so pred nami in višji kot mi, imajo drugačen pogled na položaj, vidijo precej več, letijo lahko dlje, so manj v stresu in zato ne delajo toliko napak. Višje kot si – močnejša so dviganja, pobočja delajo bolje in tudi ozračje je bolj prijazno. Če smo nižje bi radi upočasnili svoje gibanje navzdol, radi bi ujeli dobro dviganje k vrhu in se izognili napakam pri svojem napredovanju. V tem usodnem dnevu sem pozabil na vse našteto, sledil sem Sebastianu, pozabil sem celo to, da sem nad zelo težavnim terenom in precej nižje od njega.
