(OPENSOARING, 5. novembra 2019, besedilo Malgorzata Margaňska, foto Niko Slana, video Youtube)
Vzlet
O rekordnih vlekih z osebnim avtomobilom na letališču v Biali Podlaski na Poljskem smo že pisali. Pred dnevi se je oglasil Jiri Lenik, ki je svoj loger umeril in nam sporočil uradno dosežene višine: »Jiří Leník = český rekord, možná i světový je 1223 metrů, Boris Kožuh = slovinský rekord je 1177 metrů, Jaroslav Florian = 1050 metrů, Niko Slana = 1024 metrů, Malgorzata Margaňska = polský rekord je 822 metrů,« je zapisal.
No, poljska jadralka, ki je tudi večkratna svetovna prvakinja v akrobacijah z jadralnim letalom, ki je bila v Biali Podlaski povsem naključno in si sploh ni prizadevala za rekordno višino, je z zanimanjem sedla v Zlin 24 in nas razveselila z akrobatskih programom. Za Opensoaring je napisala nekaj več o sebi in svoji športni poti.
Prvo srečanje z letalom Zlin 24 Krajanek
»Prihajam iz družine z letalsko tradicijo. Dedek po mamini strani je bil vojaški pilot, sicer pa učitelj letenja v vojaški letalski šoli v Dęblinu. Oče je po poklicu letalski inženir, ki je s svojo skupino ustvaril Swifta in Foxa. Ja, letalstvo je bilo vselej prisotno v naši družini. Da bi zgradil letalo, je v hiši dobesedno podiral stene.
Ko sem imela za seboj tri leta jadralnega letenja, se je na jadralskem odru leta 1989 pojavil akrobatski Swift. Odprla so se mi vrata in vse skupaj je bilo spektakularno. Na svetovnem akrobatskem prvenstvu v kraju Zielona Góra so se vse ekipe predstavile vsaka s svojim akrobatskim letalom. Nikoli več nisem videla toliko različnih akrobatskih letal na enem mestu. Prav takrat so umaknili akrobatskega Kobuza, zato pa so bile v ospredju tri nove konstrukcije, vključno z letalom Celstar. Toda Swift je zablestel s prvimi štirimi mesti in s štirimi poljskimi jadralnimi akrobati.
Hitre priprave za vzlet
Po svetovnem prvenstvu so mi dovolili, da sem s Swiftom opravila svoj uvodni let. Bila je navdušujoča izkušnja, tudi zato, ker ima letalo izjemno občutljiva krmila. Zame je bil let s Swiftom doživetje toliko bolj, saj sem dotlej letela samo s Piratom, Juniorjem, Foko in staro Mucho. Izkazalo se je, da mi gredo akrobacije zelo dobro od rok, čeprav sem bila v jadralnem letenju še vedno zelena. Swift in jaz sva bila narejena drug za drugega.
Veselje po pristanku
Za druga jadralna letala sem bila zmeraj premajhna in prelahka, s stopali nisem segla do pedal in borila sem se z neobčutljivimi krmili. S Swiftom se je nenadoma pojavilo letalo po moji meri. Z majhnimi gibi sem dosegla v letu vse, kar sem želela, letalo je po mojih taktih plesalo v prostoru. Počutila sem se svobodno, dosegla in presegala sem meje možnega. Nenadoma ni bilo več vezi, ki vežejo človeka na zemljo, težave in stres so izginili, ostal je popoln užitek ugodja, tako kot ga občutijo ptice. Ta nenavadno sproščujoč občutek je bilo težko opisati celo kolegom, ki so leteli akrobacije. Swift mi je omogočil veliko sproščenosti, akrobacije na drugih letalih pa so zahtevale precej telesne moči. V Swiftu vse poteka bolj gladko in lahkotno in komaj kdaj je potrebno naprezanje. Ne samo zaradi uravnoteženih krmil, tudi polovično ležeči položaj omogoča pilotu ugodno pilotažo.
Da se ve čigavo je letalo, ki ga je naredil Jiri
Zelo dobro se še spominjam svojega prvega tekmovanja leta 1990 v Nemčiji. Bila sem ljubljenka poljske ekipe, nekakšna maskota, čeprav nisem nastopila. Hkrati je potekalo nemško prvenstvo, nekaj podobnega je bilo dvajset let kasneje tudi na Poljskem. Namreč šopek mladih Poljakov, deklet in fantov. Osvojila sem tretje mesto, kar je bilo presenečenje za domačine in zame.
Bila sem stara 20 let in takrat so me povabili v poljsko reprezentanco. Od takrat medalje zame niso več pomembne. Več mi pomenijo ljudje, ki sem jih imela čast srečati, učila sem se od njih, preživela sem čudovita leta in doživela prijateljstva do konca življenja. In seveda poroka J, vse temelji na globokem prijateljstvu, ki združuje ljudi, predane isti strasti – letalstvu.
Jiri, Malgorzata in Boris ter njegova knjiga
Moj prvi in najbolj pomemben učitelj je bil Jerzy Makula, pozneje pa Tadek Mężyk in Adaś Michałowski. Učila sem se od vseh članov naše ekipe. Čeprav so bili precej starejši in bolj izkušeni niso nikoli izkazovali svoje superiornosti. O bog, koliko potrpljenja so imeli z menoj, ki sem bila na tekmovanjih včasih tudi muhasta. Ja, čeprav sem govorila o sproščenosti v zraku, pa se na tekmovanjih nisem vselej učinkovito spoprijela s stresom in to je bil vzrok za mnogo mojih spodrsljajev.
Ne bom naštevala dosežkov s svetovnih prvenstev in svetovnih letalskih iger, saj je bilo letalstvo, letenje in druženje zame, kot sem že dejala, nekaj kar še zmeraj bolj cenim kot športni dosežek. Svojo športno pot sem končala leta 2007.
Malgorzata Marganska
Na koncu naj povem še nekaj o svojem letošnjem (2019) najpomembnejšem letu, z Zlinom 24 Krajanek v Biali Podlaski. Srečala sem letalske navdušence z izjemno lepim starim jadralnim letalom. Zame je bilo srečanje z ekipo, ki je vzletala s pomočjo osebnega avtomobila, nepričakovana avantura. Že na pri pogled sem bila navdušena nad Zlinom 24 Krajankom. Pogled nanj me je ponesel v stare čase letalstva. Težko opišem občutek, ko se lahko dotakneš površine takšnega letala, izjemno lepo izdelanega trupa in kril. Občutila sem ljubezen in skrbnost, ki jo je Jiri Lenik vdihnil Krajanku in tako ljubiteljem pričaral delček zgodovine. In še več. Hvaležna sem mu, da sem lahko s Krajankom vzletela in to z avtomobilsko vleko, kar je tudi nekaj posebnega.«
