LX navigation (2) – Gledal sem ga v oči …

(OPENSOARING, 10. maja 2018, fotografije Boštjan Pristavec, besedilo Niko Slana)

Pred vami je drugi del dnevnika z 11. tekmovanja za Pokal LXnavigation. Je le bežen poizkus beleženja dogodkov in utrinkov, kot sem jih doživel in neobvezno čtivo, ki ga z lahkoto preskočite, fotografije pa so od Boštjana Pristavca, za kar se mu zahvaljujem. Ne bom ponovil vseh hvalospevov za našim dragim J.R., kajti dobre želje so včasih dvorezne. Pustimo se raje presenetiti na 12. pokalu LX navigation 2019.

 

TOREK, 1. maj 2018

Na druženjih jadralnih pilotov lahko zveš marsikaj, tudi kaj takega, kar je že zdavnaj izgubilo pomen, lahko pa je še zanimivo. Po dolgem času – ali pa si to samo domišljam – sem srečal Branka Blagojevića in kot se spodobi, tudi ta predstavnik srbskega jadralnega letenja leti z JS1, tako kot Zoran Frenc. Zatrjuje, da se bo s svojo jadralno dejavnostjo, tako kot ZF, preselil v Szatymaz. V njegovi državi ni ostalo od jadralnega letenja skoraj nič. Spomnila sta me, da je bila nekoč dilema, da bi Jugoslavija (JLA) finančno podprla  jadralno letenje, vprašanje pa je bilo ali ustvariti novo jadralno letalo ali financirati Elan, ki bi za jugoslovanske klube naredil večjo serijo jadralnih letal DG100. Jadralne glave so se odločile za novost (Vuk), predvsem zaradi prijateljskih navez. Izpuščam imena. Jani Stariha je danes zmagal s takšnim letalom (DG101) v svoji kategoriji, na Vuka pa smo že zdavnaj pozabili.

V ozadju Starihove zmage so bila njegova prizadevanja, da bi uravnotežil svoje letalo, saj mu, po tem ko je natočil 60 litrov vode, z njim ni uspelo pravilno krožiti. Umaknil je sprednjo utež, na rep je prilepil nekaj svinca, kako je to naredil, pa kdaj drugič. Patent?  Pa še na Mačko (KBI 14) sem se spomnil ob propadu srbskega jadralnega letenja, saj smo Opensoaring, TMS in eno od ministrstev naredili marsikaj, da si je lastnik premislil in je ni »podaril« v Zrenjanin. Kot, samo zaradi strehe. To bi bila še ena velika šlamastika, podobna Meteorjevi.

Večerni klepet je navrgel nekaj novih in starih tem. Misel, da je pri podstavljanju polen slovenskemu jadralnemu letenju, ki se izkazuje z zahtevami po opremi letal z radarskimi odzivniki in omejitvam v zračnem prostoru Slovenije, v veliki meri sodelovala tudi naša Adria, ki sploh ni več naša in KZP, je bila zanimiva. Namesto, da bi takrat, ko je bil čas, kaznovali jadralca, ki je prekršil vse norme zdravega razuma, zdaj njegov primer uporabljajo kot vzvod za izrivanje jadralnega letenja s slovenskega neba.

S seboj imam knjigo hrvaškega pisatelja M. Krleže z naslovom Izlet v Rusijo (1925). V prvomajskem dnevniškem listu lahko to omenim, sicer pa je bil Krleža genij, njegovi pogledi na svet so še danes prežeti s svežino duha. Po oktobrski revoluciji in likvidaciji carske dinastije Romanovih, je takratni duh časa preživel samo v gledališču. Preberite! Hrvati so, v strahu pred ogledalom, ki jim ga je nastavil Krleža, dali velik del njegove literarne zapuščine na hladno?    

SREDA, 2. maj 2018

Brifingi J.R. so nekaj posebnega, vsi vedo, da dobro pozna jadralno letenje in ga upoštevajo, predvsem pa je poln duhovitosti, ki jih vleče iz svojih osebnih izkušenj in tako zadovolji svoji  potrebi po humorju in egu. Brifinga se je udeležila tudi Nuša Peperko: »Ko utegnem, ga pridem poslušat, ker je duhovit. Miha je navdušen nad njegovimi domislicami,« je povedala. Tokrat je komentiral razvrščanje letal na štartno mesto. »Veliki zadaj, do 8.15, mali spredaj. Kdor bo zamudil, bo na koncu vrste za vlečenje. Nobenega postavljanja ob strani ne bomo dovolili in vrivanja. To ni fair do pilotov, ki upoštevajo urnik,« je začel in nadaljeval  z navodili o brezpogojnem upoštevanju navodil  pri pristankih. »Kdor tega ne zmore, naj gre pristati k prijateljem na letališče v Szeged in naj plača pristajalno takso. In pika.«

Stariha podleže startni mrzlici, vse, kar želi prijeti v roke, se mu izmakne: list s tekmovalno nalogo, sončna očala, malo pred štartom  ugotovi, da mu je pregorela varovalka za baterijo, Jože Knap mu, kot čarovnik, reši zadrego z baterijo, zdelo se mi je, da je nalogo v računalnik vstavljal še takrat, ko smo ga skoraj pripeli na vlečno vrv. Ko bi moral v zrak ukaže umik na stran, ujeli smo jezo Petra Szaba, ki je vodil vzlet in čakali na zadnjega v 15-metrske razredu. Polovično vrivanje! Stariha ugotovi, da se je vzlet začel pet minut prezgodaj in Petru to tudi pove, on pa samo zamahne z roko. »It is nothing!«

Na koncu je DG 101,  z oznako GO, kljub vsemu, priletel na cilj kot drugi. Neverjetno, od kje jemlje pilot navdih za tako »agresivno« napredovanje. Tudi hitrost: 90,42 km/h (259 km) se mi zdi neverjetna za DG 101, prehitel je tudi precej konkurentov s sodobnimi letali. Kapo dol, takoj! Tone Čerin poskrbi za 100-kilometrski izlet Andreja Fijavža z avtomobilom nekam na vzhod. 

Aleš Fink se je pred vzletom zabaval, ko je k njemu prišel tekmovalni kolega, ki ga ni niti poznal in mu je, ob zavijanju z očmi, rekel: »What a wonderfull soaring weather!« kar se je nanašalo na predvzletno ozračje, ki je bilo precej slabo, na koncu pa se je izkazalo, da je bil to najboljši dan celotnega Pokala LX navigation.

ČETRTEK, 3. maj 2018

Včeraj je z Boštjanom letela hči Maja, ki se bo letos udeležila jadralnega začetniškega tečaja v Lescah, zanimivo pa je, da ga bo vodila njena mama Tanja. Ker sem bil precej dolgo beležnik Š(š)porta mladih v Sloveniji, vem, da je bila Maja nekoč atletinja, izvrstno je tekla na visokih ovirah. Tu najbrž ni dvoma, da ima mladenka v sebi dinamit in sproščenost, kot ga morajo imeti atletinje na ovirah in seveda ne dvomim, da bo nekaj tega prenesla v jadralno letenje, če jo bo le zagrabilo. Na četrtkov dan si je sedež v EB28 edition, z Boštjanom na kapitanskem sedežu, zagotovil J.R., Tanja Pristavec pa je še en dan preživela na letališki plaži, ki so jo opremili s prijetno leseno teraso in ležalniki in tudi s klopco v senci, tik ob leseni uti, za katero se še nisem prepričal, kaj je v njej. K bazenu spada savna in že misel nanjo mi zadostuje. 

Stariha pogosto začne jutranje prebujenje z računalnikom in vzklikom: »Kako dober je tvoj čaj,« in čez čas opazim, da je naredil en sam požirek. Ja, mate čaj v Evrocampu v Szatymazu je bil nekoč jutranja mantra, posebno,  kadar je imel svoj bungalov v bližini Ferenc Peperko, zmeraj je kakšno zanimivo razdrl in vnesel optimizem za dan, ki se je šele začenjal.

J.R. na brifingu potegne pred oder za zmagovalce Andreja Fijavža, pohvali ga, ker je postal pomočnik za pilote, ki prav tako menijo, da so pomočniki iz mode in še za tiste pilote, ki so imeli pomočnike, a so bili preveč leni, da bi pripenjali svoja letala in bi ob vzletu tekli ob krilu. Podaril mu je steklenko vina in darilo, ki ga LX Navigation namenja za zmagovalce in ga tako zadržal pri vlogi, ki si jo je sam naložil. Preveč je bil vljuden, da bi jim povedal, da ga letalska moda ob vzletu, brez pomočnikov,  ne zanima.

Tako kot je v zraku naredil Zoran Frenc, ko je še pred prehodom štartne črte nekemu pilotu dejal v angleščini: »Čeprav vem, da si na vrhu tekmovalne razpredelnice, ti moram povedati, da letiš s spuščenim kolesom,« in takoj je dobil zahvalo od pozabljivca. »A misliš, da je Thanks dovolj,« mu je odvrnil, »v Szatimazu se plačuje s pivom …« Zvečer smo se zabavali, ker je njegov pozabljivec znova zmagal in je hkrati pozabil na pivo, vzdevek, ki si ga je prislužil iz Zokijevih ust ne bom zapisal. Sin najbolj znanega jugoslovanskega in srbskega jadralnega pilota je isti trenutek japonskemu kolegu razlagal, kako se v JS1 pravilno uporablja zakrilca. In družba za mizo je Zokija poučila: »Saj poznaš nehvaležnost, danes mu razlagaš, jutri pa te bo v zraku prehitel.«

Stariha je že dolgočasen, znova je zmagal, tokrat s hitrostjo 87,89 km/h. Avstrijec Martin Stessl (JS3), ki mu je pomagal potisniti letalo s steze, mu je spotoma dejal: »Ne vem, zakaj sem kupil tako drago letalo, če me že DG 101 prehiti!«

Malo manj dolgočasna  je bila kratka, komaj slišna pripomba Aleša Finka, s katero je moral sprostiti notranjo napetost: »Gledal sem ga v oči. Saj sploh ne vem, kako sva šla drug mimo drugega. Ja, v oči sem ga gledal, videl sem njegove oči,« je ponovil nekajkrat in dodal, da je bil njegov smrtni spogledljivec Martin z JS3. Verjamem, da Alešu ni bilo do zgodbe, ker to ni zgodba temveč latentni strah, ki prežema vse jadralne pilote tega sveta, ko se podajo na tekmovanje. Tudi to je jadralno letenje.

PETEK, 4. maj 2018

Stariha se na travniku pogosto  in nenadoma spomni, kot je značilno za asociacije, svojih poklicnih letalskih dni v Afriki in dogodivščin nad deževnim gozdom. Zaupa, da je ob prihodu v CAR pisal dnevnik, a da so lenoba in najbrž tudi vlaga, vročina in stres pripomogli, da bi navado obdržal. Danes mu je žal. Ko je organizator objavil, da ne bo vzleta, iz Starihe udari nostalgija: »A wundža we,« naznani z besedno zvezo, ki v afriškem jeziku iz Banguija pomeni, da nekaj ni mogoče  in doda še »kenge (moški spolni organ)«, ki je dvojec iz njegove  znamenite zgodbe o temnopolti lepotici, ki je nagovarjala  njegovega sopilota in jo je Opensoaring zapisal pred leti, ko je imel Pokal LX navigation polovico dvomestnega števila.

Popoldan so Peter Szabo in njegovi vinski svetovalci povabili družbo v vinsko klet, v kateri je tako hladno, da se je treba obleči. Somilje  je bil tudi Janos Sindely. Pokazal se je v povsem novi luči, tokrat kot navdušen poznavalec vin. V svetovno zakladnico somiljejskega besednjaka je za kakovost vinskega letnika vnesel povprečno letno temperaturo in jadralske termične značilnosti, denimo, za kabernet frank, ki da je dozorel ob visokih povprečnih dviganjih in izjemno visokih bazah oblakov leta 2012. Med piloti je v kleti svojo glasbeno nadarjenost pokazal pilot, ki je imel nekoč na repu oznako LA. Izkazal se je z izvabljanjem visokih zvokov, ki poslušalce, pa čeprav že rahlo alkoholizirane, lahko vrže iz tira. Igral je prijateljsko in brez slabih namenov, a poslušalci tega nismo razumeli.

 

 

SOBOTA, 5. maja 2018

Jutro v bungalovu št. 5 se je začelo nenavadno. Po požirku mateja me je Stariha vprašal: »Kaj mi svetuješ za danes? A zavedaj se, da zaostajam za vodilnim samo 32 točk? Odgovor je bil nepremišljen, kajti prepoved se pogosto preseli v podzavest, z nasprotnim predznakom in če želiš koga spraviti z lepim prijemom na kolena, mu prodaj najbolj zloščen nasvet: »Vse lahko narediš, samo ne pristani zunaj letališča …« Pilot ni bil tako neumen, da ne bi vedel, da sem ob tem nasvetu mislil predvsem nase. Niti pod razno ne bi želel zadnji dan z vozom in prikolico na teren in ga iskati med neskončnimi madžarskimi polji. Zgodilo se je prav to. Rešitelj je bil znova Andrej Fijavž, s svojim mobijem in navigacijo na njej, saj naju je garmin v avtu pustil na cedilu.

 

Za konec še enkrat pohvale Alešu Finku, ki je zadnji tekmovalni dan v zraku še zadnji ponudil Starihi možnost, ki to ni bila. Kajti Stariha se vedno odloči po svoje, Aleš pa je šel tudi po svoje in poleg MB-skega Duodiscusa (Hudernik, Šlaus), edini od slovenskih jadralcev v tem razredu v celoti opravil nalogo. Aleš celo tako uspešno, da je pristal na drugem mestu, v skupni razvrstitvi se je, kot drugi najuspešnejši slovenski jadralec, uvrstil na 7. mesto. Stariha je, klub svojemu drugemu spodrsljaju tega dne, po tem ko je pojedel porcijo izjemne »tonke«, dvignil pokal za drugo mesto, za Italijanom Lorenzom Montijem. Tako kot Boštjan Pristavec med velikimi letali.