Letalski album pilota Mirka Plehana (1914-1918)
Mirko Plehan je opravil 59 bojnih letov
V kratkem razdobju dveh tednov smo doživeli dve knjižni predstavitvi o letalstvu, o prvi z Vipavskega križa smo že poročali, druga pa je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Tudi slednja je navdušila, po anglosaškem vzoru, vsaj zaradi treh vzrokov in še nekaj dodatnih. Najprej je treba priznati, da je knjiga oblikovana tako, da je že sama po sebi estetsko doživetje, za kar gredo pohvale oblikovalcem in predvsem pilotu Mirku Plehanu (1894-1964), ki se je potrudil in je svoje vojne dneve dokumentiral z množico svojih fotografij in drugimi artefakti, ki so prav tako predstavljeni v knjigi. Lahko bi rekli, da je knjiga posvečena minuli 100-letnici konca prve svetovne vojne.
Mirko kot Sokol leži spredaj desno
Drugi razlog, ki ga doslej nismo srečali še nikjer, je pripoved o tem, kako so se piloti nasprotnih vojskujočih taborov obveščali o usodi sestreljenih nad sovražnim ozemljem. Avstrijski in nemški piloti so pogosto leteli v zaledje nasprotnika in tam odvrgli obvestilo, kaj se je zgodilo s posadko letala, ki se ni vrnila.
Z oktobrsko revolucijo v Rusiji piloti nekaj časa niso leteli in poprijeli so lahko za inštrumente
Tretji razlog navdušenja, ki po vojaških merilih najbrž ne bi spadal med take, pač pa v skrajnost, zaradi katere so vojaki pogosto izgubili glavo, je bil prebeg Mirka s svojim strelcem z letalom iz Celovca prek Karavank v državo SHS. Fanta sta pristala v Šiški, blizu točke, kjer se ločita kamniška in gorenjska železnica. Najbrž je bilo prav to letalo prvo, ki je prišlo v roke novi državi. Nekaj takega smo doživeli s helikopterjem , ko se je Slovenija osamosvajala. Slovenskih pilotov, ki so si takoj po vojni skrajšali pot v domovino z ukradenim letalom, je bilo še več. Pristali so pač tam, kjer jim je zmanjkalo goriva.
Avstrijski piloti so prisilil Angleža, da je pristal na sovražnem letališču
Zadnji in karakterno zanimiv razlog navdušenja se skriva v povojnem življenju Mirka Plehana. Kmalu po koncu vojne je slekel uniformo, zaposlil se je na železnici in v tej državni ustanovi ostal vse do upokojitve (Dravograd, Ljubljana). Celo med drugo vojno je delal kot železničar. Čeprav bi lahko izrabil svoja vojaška odlikovanja , se je promociji svoje vojaške letalske kariere odrekel, fotografije je zložil v leseno šatuljo in se jih zlepa ni dotaknil. Zato pa ga je do smrti spremljala mandolina, ki si jo je kupil že pred vojno in je v njeni družbi, tudi med vojno, preživel prenekatero urico. Avtor knjige je Peter Tarman, ki se lahko pohvali, da je Mirko njegov stric, sicer pa je Peter jadralni pilot, nekoč je bil član AK Ljubljana.
Knjigo lahko naročite na naslovu: peter.tarman@gmail.com
Na predstavitev so prišli mnogi slovenski rezervisti
