Klaus v Clubu Logos

(OPENSOARING, 26. februarja, Niko Slana, Aleš Krusič, Aleš Maraž in Miha Kos)

Nenavadna zgodba v romanu Laurenta Bineta v knjigi Sedma funkcija jezika (Septieme fonction du language, MK 2017) je takšna, da te spremlja še dolgo po tem, ko obrneš zadnjo stran. Kriminalist Bayard in njegov pomočnik Simone raziskujeta umor in prideta do skrivnostnega Kluba Logos, v katerem imajo izbranci pravico nastopati v debatnih dvobojih. Na nižji stopnji je udeležba, predvsem pa poraz, še brez posledic, na višji, kjer debaterji izzivajo, denimo, Velikega Protagoro, pa izzivalcu, ki izgubi, o čemer odloča žirija, odsekajo prst. V zgodbi omenjeni Simon želi preskočiti vse predhodne stopnje uveljavljanja, ki se jih držijo v tem klubu in izzove kar Velikega. In kazen? Tako izrazita samozavest se ne kaznuje le z izgubo prsta, pač pa ob porazu izgubi še jajca.

Najprej se mi je zdela pripoved, v kateri nastopa mnogo znanih oseb, predvsem filozofov in pisateljev, med drugim tudi Umberto Eco, skregana z etiko. Čez čas sem pomislil, da je morda neka podobnost, denimo, s tekmovalci na QSGP, ki nimajo izkušenj s tekmovanji in so na tistih redkih tekmah, ki so jih dali skozi, globoko na dnu. Na SGP pravilo Kluba Logos nadomešča mednarodna kakovostna lestvica tekmovalcev in omejeno število udeležencev. Ko pa sem si ogledal let Klausa Ohlmanna, sem bil prepričan, da med literarno zgodbo in resničnostjo ni razlike. Nekdo, ki se v orkanski burji loti jadranja na valovih, že mora vedeti, kaj počne in kakšen je vložek.

Uroš Krašovic je Uhlmannovo početje definiral takole: »Če ti rata, si frajer, če ti ne, je vprašanje, kakšen bo konec. Nad Benkovcem je bil izjemno visoko, a tudi vem, kako gre v takšnih razmerah lahko navzdol. Nikoli se ne bi lotil takega leta, če pa že, potem samo na privetrni strani. Pod Velebitom ni možnosti za pristanek, a tudi pristanek v vodo ne bi bil zdrav. Seveda je imel na voljo še trdna tla na otokih ali na zadarskem letališču,« pravi član ekipe LXnav. Ja, kopanje pozimi v morju in v burji ni primerna za ohranitev »premoženja«.

Lahko si torej mislimo, kakšno psiho ima nemški jadralec, ki si je upal raziskovati valove v zimski burji, predvsem pa tudi to dejanje kaže, kako deluje Ohlmann na valovih v Čilu in pač tam, kjer vleče tisoč in več kilometrov dolge lete na valovih.

Na zapis na Opensoaringu se je odzval novogoriški jadralec Aleš Krusič: »Malo Slovencev bi si drznilo tako nizko leteti ob Velebitu z jadralnim letalom, ker je jasno, da ni kje pristati. On ima izkušnje in primerno letalo. Drugače pa je npr. Aleš Maraž naredil prelet tudi do Livnega in nazaj po termiki, kar je zame strokovno večji podvig. Nočem tehtati, a ni oh in sploh. Je pa prvi, ki je naredil kaj takega, vsa čast.”

Tudi Aleš Maraž si je ogledal Ohlmannov let in seveda je imel zanj obilo presežnikov. “Zgleda, da je Ohlmann izkušnje iz južne Francije, kjer ima svoje letalo, ki mu je zmeraj na voljo, prenesel na hrvaško obalo. Očitno je bil dobro obveščen z vremensko napovedjo in možnostjo vzleta. Iz Ajdovščine mu najbrž ne bi uspelo. Na področju Ilirske Bistrice je imel težave, prižgal je motor, a v zavetrju Snežnika je ob burji navadno čuden kotel. Velebit je briljantno izpeljal in tudi sicer se mu pozna, da je jadralec z velikimi izkušnjami z jadranjem na valovih. Pri nas so se valov bolj dotaknili Andrej Kolar, Boris Žorž in morda še kdo, lahko bi naredil kaj več, a bi se morali temu bolj posvetiti. Seveda me zanima, kako se je dogovarjal s kontrolami letenja. Upam, da bo o svojem podvigu še kaj napisal. Sam bolj stavim na poletje, ko je dan daljši in ko nastajajo konvergence, takrat je možno na tem področju izpeljati dolge lete.”   

Miha Kos si je torek (26. februarja) izbral za izlet v Polhograjske Dolomite, poslal nam je več fotografij in pripisal: »Nekaj bolj izrazitih lentikularisov od mnogih opazovanih s Polhograjcev. Upam, da je to dogajanje kdo tudi izrabil. Na OLC do sedaj še nič … Sicer pa me je mikalo, da pokličem Klausa Ohlmanna …«