KL Jurika in Jure sta povabila na letenje

(OPENSOARING, 30. decembra 2017, besedilo in fotografije Niko Slana)

To, kar je bil Jure Kavšek nekoč na travniku v Lescah, učitelj in vodja jadralnega letenja ter gospodar travnatih površin, ki so imele izgled igrišča za golf, to je zdaj na letališču v Bovcu. Ne po naključju, saj je začel prihajati na travnik, vpet med Kanin, Polovnik in Svinjak, že pred več kot tridesetimi leti. Takrat sta za letenje v Bovcu navduševala skupaj z Janijem Stariho. V zadnjem obdobju mu je uspelo postaviti na noge Klub letalcev Jurika, ki je letos dobil licenco ATO z zaporedno številko 035. To pa je zagotovo velik dosežek.

»Spominjam se našega velikega začetnega navdušenja nad pokrajino in letenjem v Alpah. Takrat še nisem bil učitelj a sem v eni sezoni v Bovcu naletel več kot sto ur,« pravi Jure, ki zatrjuje, da si je klub z vitlo in s tremi letali (Blanik, Pilatus, Phoebus) zagotovil možnosti za pravo klubsko dejavnost. »Tudi jadralci iz Nove Gorice in Ajdovščine so se usmerili v Bovec in najbrž bodo na tem letališču opravili svoje osnovno šolanje. Sem bodo pripeljali tudi svojega Blanika, tistega, ki je bil nekoč v hangarju AK Ljubljana. Mladi piloti pa bodo tako dobili izkušnjo na vitlu in v aerozapregi,« in še kot zanimivost  je dodal, da se bosta v Bovcu učila spretnosti jadralnega letenja tudi dva tuja državljana.

Logično je vprašanje zakaj so se v Bovcu odločili tudi za letenje na vitlo?

Jure pravi: »S krajani imamo dogovor, da do devete ure ne ropotamo z aerovleko. Tako bomo lahko začeli letenje že ob šesti uri, popoldne pa nadaljevali z motorno vleko. Vitlo je za Bovec velika pridobitev in prepričan sem, da bodo zaradi nje prišli mnogi slovenski jadralci.«

Predzadnji dan starega leta 2017 so jadralci z Blanikom z lahkoto dosegli višino 500 m, to pa je začetna višina, ki nekaj obeta tudi v spomladanski in poletni sezoni.

Bovec je postal za mnoge že stalna točka v sezoni?

»Ja, veliko ljudi prihaja k nam, tudi slovenski Avstralci. Najbolj navdušeni obiskovalci so iz  Innsbrucka. Teh je navadno več kot trideset, s seboj pripeljejo lepo število letal in tudi svoja vlečna letala. Med stalnimi obiskovalci so še jadralci iz Slovaške, ki so sploh zaljubljeni v slovenske gore. Svoje navdušenje so izrazili v obširnem članku v svoji letalski reviji Aero hoby. Skratka, Bovec postaja pravi jadralski Babilon,« pripoveduje Jure, ki je zbral majhno ekipo za letenje z vitlo tudi 30. decembra. Seveda je dan prej povabil precej jadralcev po telefonu, odzvalo pa se jih je ravno toliko, da jih je bilo dovolj za organizacijo štarta. Pravzaprav je Jure najbrž edinstven, ker takole vabi na letenje.

Kaj pa decembrska snežna odeja?

»To je čudež pri Bovcu, kot bi dejali v slogu zgodovinarjev, ki so imeli v mislih generala Rommela. Na letališču ni snega, je samo v višjih legah in povsod okoli nas. Pa povejte, če to ni čudež.«

Pa se še vrnimo k tujcem – kaj jih najbolj navdušuje v Bovcu?

»Pravijo, da so najbolj zadovoljni, ker vzletna steza ni asfaltirana. Vedno znova poslušam pohvale na ta račun. No, v Bovcu pa včasih slišim tudi, da bi bilo dobro, če bi stezo asfaltirali, a upam, da te napake ne bodo naredili.«