(OPENSOARING, 10. januarja 2018, besedilo in fotografije B. Pristavec)
Tako bi lahko na kratko komentiral današnji super dan. Pred startom mi je Carlos Rocca pokazal nekaj kotičkov svojega terena v smislu hitrega napredovanja. Leteti hitro in nizko, kjer je potrebno, potem pa pravi čas dvigniti nivo leta …
Na startu smo se tako našli Rocca, Kawa, Wujcek in moja malenkost. Dvignili smo repe in se zapodili proti prvemu sektorju. Hitrosti med 140 in 200 km/h ter pobiranja pobočnih dviganj so po kakšnih 30 km naredila prvo manjšo razliko. Jaz in Sebastjan K. sva bila za slabih 200m višja od Rocce z Ventus 2ax.
Prvo dviganje je bilo prizanesljivo saj smo se občasno vzpenjali s 4-5 m/s, celotno povprečje 2,9 m/s do 2800 m, kar je bil soliden kapital. Sledil je preskok prek ravnine Los Andes in priključek na naslednjo verigo hribov. Ker sem bil tam prvič sem pobudo prepustil tistemu, ki te zadeve najbolje obvlada (Kawa). Da je nizko letenje po hribih na določenih odsekih včasih hitrejše, je dokazal Rocca, ki naju je po kakšnih 30 km ujel. Prvi sektor smo obrnili skupaj. Kakšnih 5 km potem pa je dobro dviganje, tik nad grebenom, naredilo selekcijo. Nama s Kawo je potegnilo tik nad pobočjem, tako da sva, glede na Rocco, odplavala navzgor. Razlika je bila v nekaj zavojih več kot 300 m. Sledil je hitri povratek nazaj po že videnih pobočjih. Nekje, na dobri polovici naloge, je bila pred nami odločitev, kako do ene od naslednjih točk. Tvegana in bistveno krajša pot je bila prek prelaza, tista bolj zadržana pa po daljši in s soncem obsijanem pobočju okoli ri … v žep.
Bogu za hrbtom… spoštljivo hitro
Ker sem v trenutku odločitve zagledal Ventus 3 – domačina Vidala, kako se nizko vleče po neuspelem poskusu preleta prelaza nazaj (2x okoli ri … v žep) sem odvalil desno, na sončno stran. To je bil tudi trenutek ločitve mojega druženja s Kawo, saj je on šel po poti Vidala in tako zgubil dobrih 10 minut …
Ker je bil moj namen spoznavati teren in načine, kako obvladati posamezna področja, sem bil nove družbe – Reneja Vidala več kot zadovoljen, saj mi je zelo lepo pokazal, kako se spopasti z vzhodnimi obronki pobočij Andov. Ker sem bil časovno »na bogato« – (AAT 2:45), sem zadnjo točko na jugu obračal malce kasneje kot ostali, tako da sem jo proti cilju mahnil po lastni presoji.
Ker pobočja proti Santiagu držijo spodaj bolj kot zgoraj sem na koncu prišel slabe 3 minute prezgodaj domov, vendar je to vseeno zadostovalo za dnevno zmago. Odslej naprej sva se z Ivom dogovorila, da Jokerje hranim za SGP 😉
Sicer pa, če sem pošten, hvala Sebastjanu, Carlosu in Reneju za učne ure pri spoznavanju reliefa, kjer se 13. januarja prične Finale SGP serije VIII.
