Južna Afrika 2017

(OPENSOARING, 23. januarja 2018, besedilo in fotografije Andrej Fijavž)

Za letenje v Afriki sem se odločil razmeroma pozno. Šele v drugi polovici septembra sem poslal elektronsko pošto Dicku Bradleyu, ki v Bloemfonteinu vodi mednarodni jadralni klub Soaring Safaris. Hitro sva bila dogovorjena za okvirni termin in letalo. Nato je sledila rezervacija letalske karte in hotela. Po potrditvi obojega sem dokončno potrdil še termin za jadralno letalo. Sledila je prošnja za vizo in na koncu še rezervacija za najem avtomobila.

V Johannesburg, Južna Afrika, sem letel iz Zagreba prek Dubaja. Prvo prijetno presenečenje me je čakalo v Dubaju pri vstopu v letalo za Johannesburg. Letel naj bi Boeing B-777, a so ga zamenjali z Airbusom A380-300. Moje prvo srečanje z dvonadstropnim potniškim letalom.

Po dobrih osmih urah letenja smo pristali v Južni Afriki. In tu se je glavni del poti šele začel. Prevzel sem najeto vozilo. Hyundai i10. Prvič sem vozil po levi. A to ni največji problem. Na to si takoj pozoren. Več heca je s smerniki in brisalci. Tudi ti so na »napačnih« straneh. Nekajkrat sem vključil brisalce namesto smernika. Verjetno je bilo videti zelo čudno, da nekdo sredi sončnega dne vklaplja brisalce, ko želi zaviti. Še večji šoka je bila navigacija. Doma sem jo pred odhodom dodobra stestiral in delala je brez težav. Tu pa nikakor ni hotela najti satelitov. Več kot četrt ure od nje ni bilo nič. Še sreča, da je Dick dobro opisal katerim napisom moram slediti z letališča proti Bloemfonteinu.

Vožnaj po avtocesti ni naporna, vendar se po 200 km konča. Od tam naprej pa postane za nevajene vožnje po levi strani malenkost bolj naporna. Poleg tega me je 150 km južno od Johannesburga ujela precej huda nevihta. Padalo je tako, da so brisalci komaj še zmogli brisati vetrobransko steklo. Vozili smo okoli 40 km/h, videlo se je samo 20 m. Tudi v sanjah ne grem skozi kaj podobnega z jadralnim jetalom!

Po petih urah vožnje sem  prispel na jadralni del letališča New Tempe in poiskal Dicka. Pokazal mi je »moje« letalo. Nasmeh sem imel do ušes.

Dogovoriva se, da naslednji dan opraviva brifing in ogled letališča. Ob 8.30 sem na letališču. Brifing traja okoli dve uri ter naslednji dan še kao uro in pol. Dick obrazloži vse podrobnosti glede letališča, postopkov, javljanja in predvsem zračnega prostora ter terenov za zunajletališki pristanek. Letališče New Tempe je locirano samo 3,5 km od CTR-a mednarodnega letališča v Bloemfonteinu in seveda globoko v njegovem TMA-ju. Vendar so dosegli dogovor, tako da lahko letijo vsi. New Tempe ima okno v TMA, tako da ima prost izhod v nekontroliran zračni prostor med letališčema Kimberly in Bloemfontein, omejitev višine pa je FL145. Več kot dovolj, da se normalo odleti in vrne na letališče. Se pa vsi piloti brez izjeme držijo pravil in ne kršijo zračnega prostora. Pametni ljudje se očitno lahko vse dogovorijo.

Prvi dan sem jadral v okolici letališča in se spoznaval s pokrajino. Vzrok pa je bilo vreme. Nizka baza in popoldanske nevihte že od 13h dalje. Kako zgleda nevihta v Afriki sem že izkusil. Tokrat pa sem jo lahko bolj na daleč opazoval tudi iz letala in nato doživel še na tleh.

Velikokrat se zgodi, da je prvi ali drugi dan najboljši. Tudi moj drugi dan je bil tak. Napoved je bila sicer modra termika, vendar so se proti severu in zahodu naredili lepi kumulusi. Tako da sem disciplino proti jugu v »modro« nekoliko skrajšal in podaljšal proti severu pod lepe kumuluse. Zraven pa spoznaval bližnjo in malo bolj oddaljeno okolico.

Nalednji trije dnevi so bili povsem modri. Razen seveda nekaj kumulusov proti vzhodu, ki so se nahajali v zračnem prostoru Bloemfonteina. Po modrem sem v začetku precej previdno tipal. Ko sem približno ugotovil, kje najti termiko, pa sem odletel proti severu. Vreme niti ni bilo slabo in v letu sem prav užival. Sem se pa poskusil držati čim višje, seveda na račun hitrosti.

Po štirih zaporednih dneh letenja, od tega treh dnevih po modrem, ki so bili vedno slabši, sem si vzel dan počitka. Tudi zato, ker je bila dnevna napoved slaba z obilico neviht, za naslednja dva dneva pa odlična z visokimi bazami in brez neviht. No, vsi vemo, kako je z napovedmi.

Naslednji dan se je začel lepo. Kumulusi posod in ni kazalo na kakšen vertikalen razvoj. A po dveh urah letenja se je slika nekoliko spremenila. Po radijski zvezi smo dobili sporočilo, da se je nad letališčem New Tempe razvila nevihta, ki pa se pomika proti jugo-vzhodu. Kar seveda ni ovira saj smo bili v večini na severu. A se je začelo počasi zapirati tudi južno od letališča. Zato sem odletel proti severu in opazoval dogajanje. Žal je bilo vedno slabše. Zato sem se odločil, da je moja prva izbira letališče v Bultfonteinu, okoli 90 km severno, če se nevihta ne »odpelje« po napovedih. A so me premamili kumulusi naprej proti severu. Žal je nevihta kmalu prekrila tudi letališče v Bultfonteinu. Naslednje letališče je bilo v Wesselsbronu, kakih 130 km severno. In ker se nevihta oz. že kar sistem več neviht ni hotel odpeljati proti vzhodu ampak se je pomikal vedno bolj proti severu, sem se odločil za pristanek. Skozi nevihte ne letim, pot domov pa je bila v celoti zaprta. In tako sem spoznal še eno od letališč oz. vzletišč. Lepa asfaltna steza, dolga kakih 600 m in široka okoli 6 m, je bila v celoti zapuščena. Nikjer nikogar. Kasneje so mi razložili, da je tako na večini manjših letališč. Farmerji jih pač uporabljajo nekajkrat na leto, da hitro pridejo iz kraja v kraj. Po pristanku pokličem Dicka in mu povem, kje sem. Pravi, da pridejo pome v roku dveh ur. Dve uri? Hmm. Bo prišla prej nevihta, pred katero sem bežal, ali ekipa s prikolico?

K sreči je prišel Many še ravno pravi čas. V dobrih petnajstih minutah je bila Sierra varno spravljena v prikolici in na poti proti domu.

Naslednje jutro smo sestavili »Sierro«. Pred mano je bil zadnji dan. Vremenska napoved je bila »morilska« – baze na 19.000 čevljih QNH, močna dviganja, brez neviht, mogoče kakšna izolirana ploha. Disciplina postavljena severo-zahodno od zračnega prostora Kimberlyja kjer je omejitev višine FL195. Pri takšni napovedi se ti kar samo smeji. No, realnost je bila malček (oz. kar precej) drugačna. Poleteli nismo ravno zgodaj, kumulusov je bilo nekaj preveč, baze pa precej nizko. Okoli 9.000 čevljev QNH kar pomeni okoli 1.500 m nad letališčem. Po eni uri in pol sem bil še vedno v doletu letališča, čeprav nisem bil ravno visoko. Dviganja so bila slaba, baze pa so se le počasi dvignile na 12.000 čevljev QNH. Predvsem pa je bilo v zraku veliko vlage, v daljavi pa so se že videla prebijanja oblakov v zgornje plasti atmosfere. Zato sem odletel proti severu. Še en pristanek daleč od domačega letališča pa res nisem potreboval. Sploh pa ne zadnji dan A nisem prišel ravno daleč. Nekaj km severno od Bultfonteina je bil že precej razvit kongestus, ki je še rastel. Obril sem proti domu. Ampak tudi v tej smeri ni bilo ravno lepo. Nastajala je prva nevihta. Zaenkrat sicer še izolirana pa vendar. Zato sem nemudoma odlel proti domu. Kmalu je bilo celotno področje pokrito. V senci sem kakih 45 km pred letališčem našel še zadnje dviganje. Nevihta pa se je večala in nastajale so še nove.

Skozi manjšo plohico sem odletel proti letališču. Tistih nekaj sicer kapelj ni povzročilo nobenih težav, občutek je bil pa vseeno malce neprijeten. Tko se je končala moja prva jadralna avantura v Afriki.

Zakaj sem si za prvič izbral Soaring Safaris?

Predvsem zato, ker je to področje takšno, da omogoča varne zunajletališke pristanke na precej velikem področju okoli letališča New Tempe tako proti severu kot proti jugu kar pomeni, da ne potrebuješ jadralnega letala z motorjem. Vsekakor imam tudi za letos podobne načrte.

                                                                                                                        Andrej FIJAVŽ