Jernej Lokovšek – med Nitro in drugimi cilji

(OPENSOARING, 12. aprila 2018, pripravil Niko Slana, foto N. Slana in Elfo, Nitra)

Nejc, kot ga poznajo na travniku, je ustanovitelj podjetja Solid World. Gre za IT podjetje, ki ponuja rešitve za 3D načrtovanje, inženirske analize, upravljanje s podatki, rešitve za programiranje CNC strojev in servis CNC strojev. »Zdaj delujem z ekipo dvajsetih ljudi. V zadnjih letih je podjetje hitro raslo, sedaj pa bi želel umiriti rast,» in namigne na precejšnjo skrb, saj je treba zagotoviti plače za vse zaposlene. »Sicer pa so naša običajna opravila svetovanje in trženje programske opreme, uvajanje sistemov za računalniško podprto načrtovanje strojnih, električnih in elektronskih sistemov, ponudba 3D tiskalnikov,  servis, izobraževanja, seminarji itd.«  

 Zasledili smo, da pri tehnologiji obdelav sodeluje tudi z Lukom Žnidaršičem, inovatorjem in proizvajalcem električnega pogona (FES). V njegovi pisarni neopazno visi koledar SSA, svoje mesto pa ima tudi maketa Vrabca, ki so jo naredili na Blokah.

Jernej je bil v Nitri, na tekmovanju za Pokal Pribina, eden od treh slovenski jadralcev v klubskem razredu. Tekmovanja na Slovaškem se je udeležil tretjič. Tokrat so v desetih dneh opravili samo dve disciplini, tretja pa je bila razveljavljena. Nejc zatrjuje, da je mik Nitre predvsem zgodnji termin, meni, da je Pokal Pribina dokaj dostopno tekmovanje, saj ni pretirano drago, nanjo prav zato prihaja veliko mladih jadralcev. »Ustreza mi, saj je do naslednjega tekmovanja na Madžarskem nekaj premora. Ne morem si privoščiti dvoje tekmovanj zapored. Všeč mi je tudi pisana mednarodna konkurenca, saj prihajajo tekmovalci iz mnogih evropskih držav.«

Z enaindevetdesetimi tekmovalci v slabem vremenu letenje ni tako preprosto? 

»Letos so bile vremenske razmere precej slabe, prejšnja leta ni bilo vselej tako in smo kar precej naleteli. Seveda, ko se množica jadralcev ne more  razpršiti na več vzgornikov, je treba zelo paziti. Pogosto se zgodi, da se vsi znajdejo v enem ali dveh dviganjih. Nekajkrat so bile zelo nizke baze in na grebenu Zobarja je bilo precej letenja po pobočju, ki pa se je po štartu hitro razpršilo. Sam sem pri letenju individualist, z redkimi se ujamem in tudi v Nitri sem letel pretežno sam. Mark in Luka pa sta sodelovala.«

V drugem tekmovalnem dnevu, ki pa je bil razveljavljen, so nekateri zabeležili zelo kratke razdalje?

»Pihal je močan veter, baze oblakov so bile nizko in nihče ni upal z grebena Zobarja preskočiti kam naprej. Veliko tekmovalcev je pristalo že pred štartom. Pričakovati je bilo, da bo disciplina odpovedana.«

Pred preletom štartne črte je najbrž tudi precej gneče?

»Štarti so časovno nekoliko ločeni po razredih. V tridesetih minutah se zvrstijo vsi starti. Nekaj nelagodja je morda zaradi zmešnjave pri odletu, ko se najdejo na istem mestu jadralci iz različnih razredov, ki imajo vsak svojo tekmovalno pot. Ne moreš se ozirati na nikogar, nikoli ne veš, koga imaš ob sebi, saj je v zraku težko ločiti, katero letalo kam spada.«

Na začetku svoje  tekmovalne poti si nastopal z Apisom, ki je precej počasen in ne prav prodoren. Ampak vselej si držal korak s konkurenco. Je bilo letenje z Apisom dobra šola za nadaljnje tekmovalno letenje?

»Najbrž je bila. Z Apisom sem se naučil potrpežljivosti. Ne smeš se kar zagnati, ne smeš z drugimi dirkat, saj bi ostal hitro na tleh. Treba je upoštevati svoje zmogljivosti, včasih je treba ostati v vzgorniku toliko časa, da se rešiš. Ko sem presedel na bolj kakovostno letalo, so me navade z Apisa po eni strani reševale, po drugi pa se nisem naučil leteti hitreje. Te težave imam še danes, zato mi bolj ležijo slabi dnevi. Z veliko verjetnostjo uspem obleteti disciplino, ne znam pa dosegati velike hitrosti, ko so vremenske razmere dobre.«

Torej veš, kaj moraš pri svojem letenju še izpopolniti.

»Tako nekako …«

Tvoja družina je precej velika. Ana jih ima 22, Rok 18, Lan 11 in Eva 7.  Na tekmovanjih si vsi zelo zapomnijo Lana, saj ima vsak trenutek v rokah kakšen modelček in ga preizkuša. Nina, ki je zdravnica, najbrž tudi jadra?

»Ja, Nina gre zelo rada v Bovec in tam leti Discusa. Redno vzdržuje svojo jadralsko kondicijo. Predvsem pa sem vesel, da gre rada z menoj na tekmovanja. To je zame veliko olajšanje, pa tudi Nina uživa v družbi na letališču.«

Zdaj ni več skrivnost, da si naročil letalo JS3. Kako daleč je ta projekt?

»Če bo vse po sreči, bo šel v izdelavo septembra. Z izdelavo letala bo še veliko če-jev, letalo bo s FES-om in tudi zato  lahko pričakujemo še različne težave, tudi administrativne. Saj vemo, kako težko je s papirji, ki jih morajo proizvajalci dobiti. Upam, da bo za prihodnjo sezono letalo že pripravljeno.

Letos bom šel še na LX pokal v Szatymaz in na državno prvenstvo. Morda bom šel ob koncu sezone še v Livno, čeprav imam raje letenje v okviru kakšnega tekmovanja.«

Na JS3 boš imel FES. Nekateri jadralci menijo, da bi letala s pomožnimi motorji in brez njih morali ločiti? Kaj meniš o tem, glede na to, da imaš s tem veliko izkušenj.

»Menim, da so za zdaj prednosti in slabosti med čistimi jadralnimi letali in jadralnimi letali s pomožnim motorjem uravnotežene. Dodatno ločevanje na tekmovalne kategorije s pomožnimi motorji se mi ne zdi smiselno, saj moraš vedno leteti tako, kot da nimaš motorja. Slabost pa je ta, da imaš zaradi teže pomožnih sistemov stalno visoko obtežbo letala, kar otežuje reševanje oz. vzpenjanje v slabih vremenskih razmerah. Zaradi postopkov vžiganja in velikega zračnega upora je tristo metrov zadnja meja za izvlačenje motorja. Tisti hip, ko se odločiš za motor, je vsa pozornost usmerjena na postopke za vžig, hkrati pa že načrtuješ pristanek, ki bi sledil ob neuspelem zagonu motorja. V vsakem primeru moraš imeti teren pod seboj. Na kvalifikacijskem tekmovanju SGP v Celju sem, denimo, pristal z LAK-om zunaj letališča brez motorja. Bil sem v doletu, ki se na koncu ni izšel. Bil sem nižje od 200 m in dviganje motorja bi bilo preveč tvegano.

Najslabša možnost je, da moraš zaradi spodletelega vžiganja motorja pristati z izvlečenim motorjem. Pri FES-u ni te težave, saj se performanse letala in režim leta pred zagonom motorja ne spremenijo. FES steče hipoma in brez izgube višine. Tu ni zakasnitve zaradi izvlačenja in zaganjanja motorja, zračni upor se ne spremeni, povečevanje hitrosti za »wind-mill« vžiganje ni potrebno. Posledično lahko pride do vklopa kasneje, na manjših višinah.«

Hitra anketa med udeleženci finala SGP v Čilu je bila zanimiva in večina vprašanih jadralcev je dejala, da se jim zdi FES idealna možnost.

»FES je zagotovo prava pot, tudi zato, ker se bodo baterije najbrž še naprej razvijale, tako da bo dovolj energije. Rad pa bi še povedal, da si morda ljudje vse skupaj predstavljajo preveč preprosto. Res je vse na klik, na drugi strani pa vzdrževanje takega letala s FES-om ni tako preprosto. Treba je veliko vedeti o tehniki, o akumulatorjih, o zmogljivosti, kako se obnašajo baterije v povezavi s temperaturo, kako jih pravilno polniti, torej vzdrževati. Tudi rokovanje z baterijami vzame nekaj časa. Če letiš za lastno veselje, je zagotovo najlepše imeti čisto letalo, brez pomožnega motorja.«

Omenil si sodelovanje na QSGP v Celju, kakšni so tvoji vtisi?

»Gre za drugačno vrsto letenja. Imel sem težave in rabil sem nekaj dni, da sem se privadil, zagotovo pa sem pridobil precej izkušenj. Naredil sem ogromno napak. Ja, če je na takšnih tekmovanjih veliko letal, je lahko tudi bolj nevarno kot pri klasičnih tekmovanjih. Sistem tekmovanj GP zagotovo ni za neizkušene pilote. V vsakem primeru so tekmovanja za GP zanimiva za gledalce in dobra za publiciteto jadralnega letenja. Tudi v Celju je bilo tako.« 

Pri jadralcih, ki so kdaj leteli v Aeroklubu Ljubljana, je nakopičene precej nostalgije. Še zmeraj si član ljubljanskega kluba. Zanima me, če je še kaj možnosti, da bi klub nekoč ponovno zaživel?

»Res je, vztrajam v ljubljanskem klubu, čeprav je položaj precej brezupen. Vztrajal bom, dokler bo šlo. Glede na to, da imam svoje letalo, ne rabim veliko, predvsem formalno pokritost, da se lahko udeležujem tekmovanj.

Dokaj sveža je zamisel, da bi v AK Ljubljana prišli do kakšnega dvoseda. Nekaj denarja bo v klubu od prodaje neletečega Pawneeja, ki se prodaja. Najbrž to ne bo dovolj in bodo morali člani še sami vložiti nekaj denarja. Sem optimist, pripravljen sem sodelovati pri projektu nakupa dvoseda, s katerim bi zagotovo vzbudili nekaj zanimanja za klub. Seveda bi se morali povezati s kakšnim drugim klubom, da bi imeli zagotovljeno vleko, učitelje, da bi lahko klub zaživel. Ne vemo še, kje bi to lahko bilo, morda bi lahko bil to Bovec. Ko je AK Ljubljana še imel Blanike in druga letala, so bili poleti v Bovcu in vselej so se našli kandidati za letenje.«