(OPENSOARING, 25. decembra 2018,)
Avtor: Johannes Hausmann: Segelflugsaison 2018. Jadralski kolega iz Beljaka ali avstrijskega Villacha je zbiral video jadralske utrinke prek celotne sezone in zase in za svoje prijatelje predstavil zanimivo sestavljenko.
Zanimiva je iz več vidikov, prvič zato, ker je naš jadralski sosed doma na severni strani Karavank in na vseh neštetih naslednjih grebenih, ki se vlečejo proti zahodu in so nam dobro znani. Drugič zato, ker mu ni bilo odveč pokazati Kočo na Kredarici, in tretjič, ker se lahko tudi prek njegove predstavite otresemo nekaj zadovoljstva ob tem, kako zelo uspešni jadralci smo, seveda, po tem, ko smo že skoraj pozabili na dolgoprogaša Miho Thalerja in ko smo odšteli, denimo, Boštjana Pristavca in morda še koga, pa čeprav si pri nas nekateri želijo, da bi za tekmovanje v preletih ocenjevali samo še trikotnike. Veličastna je ta misel, a ji manjka nekaj širine, za tiste, ki puščajo veličastje ob strani.
Johannesa smo vprašali, koliko ur dela je vložil v video, ki ga bomo sami morda preleteli samo z enim očesom. »Veliko,« je dejal. Skratka, video je simpatičen tudi zaradi majhnega »ego« odtisa in jasno izražene jadralske note. Morda bi tudi ta video spadal v razred nam znane politične filozofije – Make the soaring great again, še preden nam bodo agencije za kontrolo zračnega prometa, tukaj, tam in drugje, s svojimi nerazumnimi posegi v kontroliran zračni prostor vzele veselje do jadralnega letenja. To se še ni zgodilo in tako lahko še zmeraj razumemo božično voščilnico avstralskega jadralca in hkrati prometnega pilota Adama Woolleyja, ki je jadralcem zaželel neskončne oblačne ceste. Se razume, da je imel v mislih kumuluse.
Endless cloudstreets
