(OPENSOARING, 6. februarja 2020, fotografije Dean Bezjak, prevod Kawinga besedila Boris Kožuh)
Komentar Deana Bezjaka, sopilota v ptujskem DG 505/20 PT, ki sicer ni bil naveden v posadki na OLC, je bil zanimiv: »Po dooolgem času je bil zopet aktiviran “štajerski” alarm za sever;-) Želje so bile zelo visoko, zato tudi zgoden štart … A se je zapletalo že v aerovleku z UL, saj Pohorja zaradi snežne plohe ni bilo videti iznad Maribora. Malo čakanja v zapregi, nato pa BOJ s “pre” močnim vetrom, prenizkimi bazami, z nepredvidljivimi lokalno močnimi snežnimi plohami in ekstremno nizkimi temperaturami …«
Dean Bezjak
Jadralni načrt Grege Urbančiča in Deana Bezjaka je bil samo eden v dolgem desetletnem nizu poizkusov jadranja na severnem vetru, ki so se jih lotili ptujski jadralci. Na uvodu je treba omeniti dobro klubsko ozračje, saj je že ob šesti uri zjutraj odprla hangar močna skupina jadralcev, Ivan Furlan je pripravil UL FM250 Vampire in akcija je stekla ob 7.04.
Gregor Urbančič
»Prvo presenečenje naju je čakalo v bližini Maribora, saj je bilo Pohorje v oblaku. Vlečno letalo je moralo narediti še en krog, nato naju je potegnil do Bellevuja. Za tem se je začel rodeo. Po severnem vetru sem letel že večkrat, navadno je bila težava, ker vetra ni bilo dovolj, tokrat ga je bilo preveč. Prvič sem doživel, da je veter tako močno odnašal letalo, da sem se počutil nelagodno. Na trenutke je bilo treba leteti prek 140 km/h, tudi pobočju se ni bilo mogoče povsem približati, tako da sva napredovala počasi. Razpotegnjeni valovi ne dajejo dovolj dviganja, da bi lahko z DG 505, ki ga imamo na voljo, hitro napredoval. Sicer pa je bilo povsod preveč vlage, spremljale so naju snežne plohe,« je povedal Dean. Kot je bilo pričakovati, je tudi nizka temperatura opravila svoje. »Saj sva bila dobro oblečena, Grega je imel tudi električno gretje za noge, a na višini prek 4000 m je bilo -30 stopinj Celzija. Nobene želje nisem imel, da bi se vzpela še višje. Teh 4600 m je bilo dovolj. Niže je bila temperatura samo še -15 stopinj Celzija, tam sva se počutila že bolj udobno. Razgled iz zaledenele kabine je bil bolj slab,« je še dodal.
Še fotografija višinomera ….
No, Dean z veseljem preizkuša jadralske možnosti, a se bolj nagiba k poizkusom v južnem vetru, kjer se je tudi že povzpel prek 6000 m. Sicer pa so ptujski jadralci ob dobrih vetrovnih napovedih vselej na preži. Že dolgo razmišljajo, da je za severni veter precej boljše izhodišče vzletišče Čagona oziroma v Cerkvenjaku, saj je tamkajšnja 600 m dolga steza postavljena v sever. Morali bodo, kot pravijo, stopiti do upravljavcev steze in se domeniti za sodelovanje.
Sonce in ledeni kristali v gibanju
Kako je potekalo sodelovanje z mariborsko letalsko kontrolo?
»Ko smo vzleteli kontrola še ni delovala, na pristanku pa tudi ni bilo težav, saj imamo radarski odzivnik.«
Stranski učinek ptujskega jadralnega poizkusa so, denimo, poleg izkušenj, tudi zanimive fotografije obeh pilotov, Gregorja in Deana. Ker pa smo že pri fotografijah se lahko zaustavimo še pri Kawinem projektu in izjemno zanimivem videu, ki ga najdete na spodnji povezavi. Tudi slovenska jadralca sta med letom posnela nekaj video gradiva, a ga žal še ni na youtube, tako da ga ne moremo ponuditi na ogled.
Dragocena je luknja v oblakih
Do takrat pa nekaj trenutkov s Kawo in njegova spremna beseda: »Vabim k ogledu. Namen videa je opozoriti na usluge in storitve banke PKO SA, a ne glede na to, posnetki so lepi. Brez računalniške (sintetične) slike! Obžalujem, da je zaradi pomanjkanja prostora veliko posnetih kadrov ostalo v arhivu, to so unikatni in zelo dobri posnetki, ki so zahtevali veliko truda. Ni bilo kaskaderjev – jadralnih pilotov, zato sem moral vse narediti sam. Nekaj prizorov presega scenarij, so moj izum in vesel sem, da so bili režiserju všeč. Najlepša hvala. Nekega dne bomo verjetno povedali, kako je bilo, toda kot pravijo, kamor hudič ne more sam, pošlje jadralnega pilota …. Pozdravljam ekipo, ki se je ponoči morala otepati kač, ker jih helikopter ni hotel odpeljati s kraja, kjer smo leteli.«
