(OPENSOARING, 14. maja 2019)
Stara pilotska prijatelja
Odšel je človek, ki je za Aeroklub Krila Kvarnerja, takoj po vojni, naredil veliko. Tako so Ivana Cveka predstavili tudi na HTV. Po vojni je bil duša aerokluba Krila Kvarnerja. Takrat je Ivan za učitelja motornega letenja pregovoril Branka Žigerja (92), ki je kmalu po vojni zapustil vojno letalstvo in se posvetil petju. Na odru reške opere je preživel kar 15 let in ta čas je mnogo prostega časa namenil športnemu letenju na Grobniku. Ivan in Branko sta ostala prijatelja. Novembra 2016 sta se po dolgem času znova srečala in takrat je nastal zapis na Spletnem času, delček, ki se nanaša na Ivana Cveka, objavljamo na tem mestu.
Obujanje spominov na NOB med prijatelji
… Partizanskih srečanj pa ta dan še ni bilo konec. Branko je poklical svojega povojnega prijatelja, s katerim sta prijateljevala na Reki, ko je pel v operni hiši in ju je družilo letalstvo. Slovenec Ivan Cvek je deloval na Reki in je zato vse svoje politične zveze uporabil, da je klubu preskrbel čim več letal. Tudi Branko je bil v resnici delček njegovega načrta, kako dvigniti kakovost Aerokluba Krila Kvarnera.
Ivan je bil v partizanih in med drugim nam je razkazal vojne trofeje. Vsak kos opreme v posebni vitrini je imel svojo zgodbo. Na steni, malo pod stropom, je fotografska lepljenka o pohodu XIV. divizije na Štajersko. Takoj je povedal, kakšna neumnost je bil pohod in koliko žrtev je zahteval. Blizu smrti je bil tudi sam. Z vitrine s steklenimi vrati je potegnil na dan čepico s senčnikom z blaga izrezano rdečo zvezdo. Pošalil se je, da je podobna Švejkovi, glavna zanimivost pa je, da je pod vrhom preluknjana.
Pohod XIV. divizije na Štajersko
»V popolni zmešnjavi, ko je pokalo vse naokoli, se je pojavil pred menoj nemški oficir, z lugerjem mi je nameril v glavo in sprožil. Zadel je vrhnji del kape. Soborec za menoj me je rešil. Uspelo mi je še pobrati njegovo orožje in se umakniti,« je povedal, kot da je bilo vse skupaj davno pozabljen utrinek v življenju, ki bi se lahko takrat končalo.
Iz zgornje police je potegnil tisti luger, najbolj trofejno orožje II. svetovne vojne, katerega pok mu najbrž še danes odmeva v zavesti. Zanj je ta kos orožja nekaj posebnega.
Zakaj?
Ker je lastnikom prinašal nesrečo. Na ročaju je imel z nekim ostrim predmetom izpraskano precej veliko rdečo zvezdo, barva je že precej obledela. Pištola je bila torej najprej v lasti nekega nemškega oficirja, ki je izgubil pištolo in verjetno tudi življenje. Tako je prišla v roke partizanu, ki se je potrudil in ročaj oplemenitil z zvezdo. Najbrž ni posebno velika uganka, kako je luger znova prišel v posest nemškemu oficirju, na koncu pa v Ivanovo zbirko. Zgodba bi lahko bila tudi z drugačnim koncem. A najbrž se je nemškemu vojaku mudilo s strelom. Na Ivanovo srečo.
Ivan in Branko
To so bili krvavi časi! So danes kaj manj?
A kaj ima ta zadnja zgodba za opraviti z jadralnim letenjem? Ivanov sin Roman Cvek, ki se je rodil precej po vojni, je jadralni pilot in je povsem predan letalstvu. Roman je svojo jadralno pot začel na Reki, zdaj pa je član AK ALC Lesce, sicer pa je njegov cilj poklicno letenje. Seveda ne more brez jadranja in tako bo tudi letos s svojim jantarjem v Lescah in najbrž tudi v Livnem.
