(OPENSOARING, 13. novembra 2019, besedilo Niko Slana, fotografije iz osebnega arhiva družine Kroflič)
Brezciljni pogovori včasih pripeljejo do kakšnega nenadejanega cilja, takega, ki bi ga morda raje preslišali ali pa do zanimivega, ki še dolgo vrta po zavesti. Tako mi je prijatelj nekoč navrgel, da se je njegova mama v mladosti ukvarjala s padalstvom, spominjal se je, da je pogosto omenjala Arbeiterja. Obljubil je, da mi bo pokazal fotografije iz družinskega albuma. Nekaj let sva se pogovarjala, letos pa me je povabil na vikend v Pernovo, na vzpetino, od koder je lep pogled na letališče Levec. Takrat še gospodična Marija Arh je kot dekle sicer živela v Celju, navdušila se je nad padalstvom in opravila nekaj skokov, dokler si ob nerodnem doskoku ni poškodovala gležnja. Svoji dejavnosti se je odpovedala, do konca življenja pa se je družila s kolegicama Anito in Dano, ki sta prav tako zahajali na letališče.
Prijateljice z letališča za vse življenje
Marijinim potomcem vsebina njenih letaliških fotografij ni pomenila nič posebnega, ker se pač nihče od njih ni ukvarjal z letalstvom. Na nekaterih je Maks Arbeiter, zanimiva pa je tista, na kateri je Maks ob prijateljih, za katera pa ne vemo, kdo sta. Morda bi ju prepoznal Maks Mulej, najstarejši člani v AK Celje. Peter Karner je o spremljevalcih ugibal – morda sta to Milan Borišek in Pajo Crnjanski, je menil.
Maks Arbeiter z nam neznanima prijateljema
Marija Arh je bila ena od množice mladih, ki jih je prevzelo letalstvo oz. padalstvo, pravzaprav se je prepustila kakšnemu reklamnemu vabilu in ker je bilo kmalu po vojni bolj malo zanimivih možnosti za mlade, je bilo letalstvo še kako dobrodošlo. Tako kot v drugih slovenskih klubih, denimo v Mariboru, so mnogi opravili padalski tečaj, za tem so nekaj skokov najprej opravili s PO-2, nekega dne pa se je od nekje prikotalila 3-motorna Julka JU-52, staro nemško transportno letalo, naložila živi tovor mladih padalcev, morda jih je bilo v enem vzletu po petnajst, se povzpela na višino 600 m in v dveh preletih letališča so morali padalci skozi vrata. Desantna padala so bila okorna, še posebej so to občutila dekleta, ki so bila manjše postave, rezervno padalo, pripeto na trebuhu, pa je bilo sploh motovilasto. Za mnoge sveže padalke in padalce bil skok iz Julke slaba izkušnja. Učitelj v letalu je poskrbel za vrsto pred odprtimi vrati, z masivno vponko je pripel »gurtno« padala na jeklenico raztegnjeno v trupu letala tako, da je bilo poskrbljeno za samodejno odpiranje. Še preden so mladeniči ali mladenke lahko začeli razmišljati o dogajanju, so že, malo s svojo voljo in s pomočjo učitelja v letalu, frčali skozi vrata na zrak. Tu se je moral znajti vsak zase. Ob pristanku na tleh je bilo veliko veselja, pa ne zaradi herojskega dejanja, pač pa ob zavedanju, da je mimo neprijetno doživetje.
Gasilska fotografija pred Julko
Zdi se, da je fotografija z delovne akcije ali kakor so to takrat poimenovali, ena redkih. Starejši letalci so pogosto omenjali, da je bilo treba v prih letih aerokluba urediti letališče in postaviti hangar, veliko dela je bilo opravljenega z rokami. Ob 91-letnici AK Celje je ta fotografija, pa čeprav bolj slabe kakovosti, dragocena, tudi zaradi izkazane mladosti. Fantje so delo uporabili, da so pokazali svoja izklesana telesa, med njimi so se sukala dekleta in prav to je bila zmagovalna kombinacija – za uspeh delovne akcije.
Delovna akcija na letališču Levec
Popoln mrč bi lahko bil podpis k skoraj umetniški fotografiji jadralne naveze PO-2 in Žerjava. Čeprav je fotografija še tako zabrisana, pa vendarle spada k tistim davnim časom in morda simbolno kaže, kako se izgubljajo davni trenutki, v katerih so svojo identiteto izgubili celo Arbeiterjevi najboljši prijatelji.
Žerjav, dekle in pilot
Da so bila dekleta od nekdaj pomemben delček dogajanj na letališču, kaže tudi fotografija Žerjava pred vzletom, seveda z lepotico v prednji kabini in pilotom, ki ima na značilno podloženo bundo obešeno sedežno padalo. Ne vemo ali je pilot Srečo Pukl?
P0-2 in Žerjav
Pričujoča fotografija starega celjskega hangarja, ki je nedavno pogorel, tudi ni kaj prida, a kaže letalsko razpoloženje z jadralnim letalom Vaja in KB-6 Matajur z oznako CFD. Prav to letalo je tisto, ki so ga Celjani podarili (posodili) letalskemu muzeju v Beogradu in za katerega si zdaj nekateri prizadevajo, da bi ga, v okviru sukcesije, vrnili v Slovenijo, ker je pač še edino te vrste in ga v Sloveniji nimamo več, pa čeprav je prišlo iz letalske tovarne v Ljubljani.
Vaja, Matajur in odprta vrata hangarja
Neoliberalni čas sicer vse meri z denarjem, a za slovensko letalstvo naj bi imelo letalo simbolno vrednost, ki pa so se je redki posamezniki zavedli (pre)pozno, drugi pa so nanj sploh pozabili. Pač, takrat, ko je letalo odpotovalo v Beograd, so bili drugačni časi in morda je celo dobro, da je KB-6 Matajur doživel stare čase pod streho. Utemeljeno vprašanje je, kako bi se mu godilo v Sloveniji, kjer muzeja letalstva še dolgo ne bomo imeli, v TMS pa jih letalski artefakti, kot je denimo Matajur, ne zanimajo. Žal.
