(OPENSOARING, 24. marca 2018, besedilo Niko Slana, fotografija arhiv Opensoaringa)
Ferdinanda Herleca so poznali kot Ferda. Nekdanji upravnik ALC nam danes, ko ga ni več, pošilja sporočilo o minljivosti, kajti kljub temu, da se ga redki znanci spominjajo po tem, da je bil v tistem svojem letalskem obdobju zelo dejaven, da je bil neprestano prisoten na travniku, pa kljub vsemu ni o njem najti nič oprijemljivega, kar bi bilo kje zapisano. Na trenutek se celo zazdi, kot da bi bil na rahlo izbrisan. A saj ne gre drugače, tako je v družbi, v kateri smo povezani, tako kot smo. Kako? Tako, da nas včasih združujejo samo še naključja.
Z nekega državnega prvenstva (z leve) Miloš Pešec, Ferdo Herlec, Marko Klinar, Črt Rojnik, Janez Stariha
S kolegom, ki mi je zaupal novico o Ferdu, sva menila, da se bo kakšen podatek našel v knjigi Franceta Primožiča Letalstvo na Gorenjskem. Res se je: da je bil od leta 1974 do marca 1979 član sveta ALC, na mestu upravnika Letalske šole ALC pa je deloval od 1. marca 1975 do 28. februarja 1977. Ni prav veliko. Tudi v knjigi Zgodovina letalstva na Slovenskem Darinke Kladnik ga ne najdemo. Revija Krila, letnik 1976/2, z naslovom Zagrenjeni uspehi, prinaša razmišljanje o dveh smrtnih nesrečah mladih jadralcev leto poprej, ko je Ferdo prevzel upravniško mesto v ALC. Najbrž si nihče ne zna predstavljati, kakšna popotnica sta bila ta dva nesrečna dogodka za njegovo delo na letališču.
Nekoč sem nekomu odgovorili, da Opensoaring ne objavlja nekrologov in zato bom tudi tokrat ponovil, da želim tudi Ferdu izbrskati iz njegovega letalskega življenja vsaj kanček življenjskega soka in zato sem se skušal spomniti kar koli, kar bi mi ga znova pričaralo. Če ga ne bi poznal in ne bi imel z njim vsaj nekaj stikov, se zapisa o Ferdu ne bi lotil in bi upal, da bo kdo, ki ga bolje pozna, kaj več in bolj tehtnega zapisal o njem. A saj je za to še zmeraj čas.
Najino prvo srečanje se je zgodilo na leškem travniku, tistega dne, ko sva z Markom Sabotyjem iz Ljubljane pobegnila na srebrni prelet v Lesce. Še sanjalo se nama ni, kako se jadra v hribih in tako sem v Lescah zavil s trenerjem proti Babi, namesto na Petra, na letališče pa sem priletel zahvaljujoč sreči, da na cesti ob letališču ni bilo prav takrat kašnega tovornjaka. Sprejel me je Ferdo tako nazorno, da tega ne bom pozabil in tudi zapisal ne bom, ker bi to bilo vendarle preveč. Imel je povsem prav. Sicer pa sva se kasneje srečala še večkrat. Nekoč sem želel o njem nekaj napisati, a sem, žal, pozabil, kje je bil ta zapis objavljen. Takrat mi je pripovedoval, denimo, o zlomljenem lesenem trupu Trenerja (nekateri zatrjujejo, da je bil to Delfin), s katerim je tekmoval Milan Jukić. Iz Makol so poškodovano letalo, ki se je zaustavilo v precej globokem jarku, prepeljali v njegovo delavnico na Gorenjskem, on pa ga je v eni noči popravil, tako da je Milan naslednji dan spet vzletel. Kaj takega se brez Ferdovega navdušenja in znanja ni moglo zgoditi nikoli prej in nikoli pozneje, predvsem pa prav to njegovo dejanje govori o tem, kako je Ferdo doživljal življenje na letališču in tekmovalni nastop pilota iz svojega kluba. V tistem pogovoru mi je omenil, kako je izdelal repliko Rusjanovega letala za letalski muzej v Beogradu, ob tem pa tudi o zapletih, ki so bili povezani z naročilom. Da je bil Ferdo poseben človek, sem si lahko mislil tudi ob pogledu na njegov velik akvarij v dnevni sobi, v katerem so plavale piranhe.
Mladi leški jadralci
Med izvrstnimi leškimi jadralci, ki so ga cenili, je tudi Ivo Šimenc, dvakratni evropski klubski prvak, ki je takratni položaj v klubskem jadralnem letenju na kratko opisal. »Ferdo je pospešil jadralske prelete, seveda pa so k temu pripomogli tudi drugi dejavniki, denimo, da je bil v klubu France Štrukelj in da so prav takrat prihajala v klub nova, sodobnejša letala. Na prelete je pošiljal vse, ki so bili sposobni, za tekmovanja je spodbujal mlade tekmovalce, seveda tudi mene,« se spominja Ivo. Med tistimi, ki so pri Ferdu dobili svojo tekmovalno priložnost, je bila tudi Vesna Žnideršič.
France Štrukelj in Milan Jukić
Ferdo je bil med tistimi, ki so z osebnim zgledom popeljali člane na delo za klub v jeseniško železarno. Prav v letu, ko so z delom zaslužili dvoje novih dvosedežnih jadralnih letal, se je pod njegovim vodstvom šolalo 23 novih jadralcev – toliko se jih v eni sami sezoni ni nikoli več. Znana je zgodba starejšega učenca, sicer doktorja matematike (Skaza), ki kljub stotridesetim in več šolskim letom ni dobil zelene luči za samostojno letenje. Na koncu je matematik le napredoval, opravil je po dva zelo dobra štarta, tretjega v nizu pa slabše. Nekoč je bilo Ferdu dovolj, počakal je na slabše opravljeno nalogo v zraku, stopil je iz letala in pilotu dovolil samostojni let. Vse se je izteklo dobro, pilot pa je odšel peš na železniško postajo in se nikoli več ni oglasil na letališču.
To so bili težavni vendarle pa najbrž edinstveni časi leškega aerokluba in Ferdo Herlec je bil v središču tega dinamičnega dogajanja.
