Euroglide 2018 – 3. let od Jihlave do Schwenningena

(OPENSOARING, 03. maja 2020, besedilo in foto Luka Žnidaršič) 

igcx datoteka s fotografijami za ogled v SeeYou je na voljo tukaj (velikost 15 MB):

https://www.dropbox.com/s/jl5wdyqf3hgm1p7/874_LukaZnidarsic.igcx?dl=0

Zjutraj (4.7.2018) se vsi trije najprej odpravimo v Jihlavo pozajtrkovati. Pred tem dobimo potrditev, da bo prišel pilot z vlečnim letalom, kot je bilo dogovorjeno prejšnji večer, da mene in Nimbus 4D potegne v zrak predvidoma ob 11. uri. Vremenska napoved ni več tako ugodna kot prejšnji dan, saj se z zahoda približuje fronta. Naša naslednja točka na nalogi je 600 km oddaljeno letališče Hutten, na skrajnem jugozahohodu Nemčije, 30 km vzhodno od švicarskega mesta Basel. V mestu smo komaj dobili kaj za pod zob in se ob 10:30 vrnili na letališče. Antares je pravkar vzletel, Nimbus 4DT pa je tudi že pripravljen na štart. V aerovleku za Čmelakom vzletim ob 11.00, odpnem na višini 500 m nad mestom, opravim obvezni zagon motorja za eno minuto in 5 km južno od mesta na 600 m AGL dobim solidno dviganje 1,5 m/s, pod raztrganimi zametki kumulusa. Med dviganjem do višine 1800 m QNH razmišljam, kaj bi bilo bolj smiselno:

-planirati 25km nazaj na vzhod, do točke, kjer sem včeraj vklopil motor; s tem se izognem porabi premostitvenega kredita kilometrov, katerega imam sicer še vsega na voljo

-leteti nazaj do 5-km cilindra okoli letališča, saj se v tem primeru štejejo po Euroglide pravilih kilometri od letališča; s tem porabim samo včerajšnjih 19 km kredita.

Odločim se le za let do cilindra in nato hitro nazaj v znano dviganje. Dobim 1.9 m/s, se dvignem do baze na 2200 m ter usmerim nos letala proti zahodu. Po 30 km planiranja dobim 2 m/s, do 2400m. Veter je z zahoda 20 km/h zato se skušam držati visoko. Letim nekoliko severno od Čeških Budejovic. Spominjam se družinske enotedenske odprave leta 1991 na tamkajšnje letališče Hosin, kjer sem tekal za svojimi prostoletečimi modeli, medtem ko so ostali leteli. Za letenje takrat še nisem bil dovolj star.  Z Borisom Kožuhom sva v mestu nakupila precej modelarskega materiala, predvsem češke lake za prekrivanje kril z japonskim papirjem, ki so bili odlični. Pred dnevi sem med koronskim pospravljanjem delavnice našel še eno polno steklenico češkega napenjalnega laka ?. Spominjam se tudi, da je bilo takrat tam veliko muh, in razmišljam ali bo morda toliko muh tudi čez mesec dni, ko pridemo tja na svetovno prvenstvo v jadralnem letenju.

Češka ravnina in Budejovice ostanejo za menoj. Vedno bolj se pokriva in pred menoj se začne dvigovati hriboviti svet obsežnih gozdov po katerih poteka meja med Češko in Nemčijo (Narodni park Šumava / Bavarski gozd). Tudi čelni veter postaja močnejši. Višina pada, dviganj ne najdem, na dobrih 400 m nad terenom končno dobim dviganje 1,5 m/s. Pridobim slabih 600 m in grem naprej. Po 7 km negotovosti, pod precej temnim oblakom, najdem 1,6 m/s, katerega ne spustim vse do baze na 2200m QNH, vendar je to le borih 1300 m nad terenom. Planiram naprej proti vetru, in še teren se počasi dviguje proti prelazu, na katerem je češko-nemška meja. Ker sem v zaveterju me seveda vseskozi požira, palico potiskam naprej in zdi se mi, da bo šlo preko. Privzdigujem zadnjico, vendar ne pomaga. Končno preletim prelaz na dobrih 100 m višine, vendar se tudi naprej teren spušča precej položno. Računalnik LX 9000 mi sicer kaže, da sem v teoretičnem doletu do nekega letališča (sedaj vidim, da je bilo to letališče Elsenthal Grafe) vendar nimam pojma ali je uporabno. Nekoliko desno zagledam lepo s soncem obsijano dolino, sredi doline je vas s cerkvico (Schönbrunn a.Lusen), https://www.google.dk/maps/place/Sch%C3%B6nbrunn+a.Lusen,+94545+Hohenau,+Nem%C4%8Dija/@48.8631805,13.5330146,3a,75y,90t/data=!3m8!1e2!3m6!1sAF1QipNOavJjrWAFrHphx0ixYDgE5YkjKtJ0veU0BsAI!2e10!3e12!6shttps:%2F%2Flh5.googleusercontent.com%2Fp%2FAF1QipNOavJjrWAFrHphx0ixYDgE5YkjKtJ0veU0BsAI%3Dw360-h205-k-no!7i3200!8i1824!4m5!3m4!1s0x4774e8437456d029:0x4277a7f98dea8b4a!8m2!3d48.8631805!4d13.5330146)

natančno nad njo je z vetrom zanesena fecka v nastajanju. Nadejam se vnebovzetja … Ker sem nekoliko prenizko, da bi jo dosegel na višini, ki bi mi omogočala zanesljiv priključek, se na višini  240 m nad terenom odločim za vklop FES pogona. Po Euroglide pravilih za letala z motorjem, se namreč lahko en let razdeli na dva tekmovalna leta. Kilometre se prizna, če preletiš vsaj 50 km oziroma si v zraku vsaj eno uro. Med obema tekmovalnima letoma se lahko enkrat dvigneš z motorjem za 400 m, brez trošenja kredita kilometrov. Nastavim polno moč, do fecke je le še 1,7 km … začutim značilni sunek dobrega dviganja, letalo ostro zategnem v levi zavoj. Po končanem prvem zavoju sem že na varni višini, 160 m višje kot sem bil le 90 sekund prej ob vklopu, zato ustavim motor. V termičnem stebru, s povprečnim dviganjem 2,5 m/s, se dvignem za 700 m, do višine 1850m, s katere z lahkoto zdrsim do ravnine, kjer teče reka Donava. Vendar se moram sedaj odločiti ali nadaljevati let po severni ali južni strani letališča München, da se izognem višinskim omejitvam terminalne zone. Ura je že skoraj 14 popoldne in nastajati so začeli CB-ji, nevihtni oblaki tipa Cumulonimbus. Glede na modro-zeleno-rumeno-rdeče obarvane fleke, na zaslonu navigacijskega instrumenta LX 9000, ravno nad munchenskim letališčem, nastaja velik CB. Velik CB je viden tudi bolj severno, zdi se mi, nekako pri Nürnbergu. Odločim se nadaljevati severno od Münchna. Bolj in bolj se zapira, vedno manj je sonca, vrtim vse kar najdem. Izbiram možna letališča, kjer bi lahko pristal, če se mi pot zapre. Če bi bilo boljše vreme, bi lahko letel med TMA München in CTR Ingolstadt, vendar je vmes le 6 km široki pas kjer bi lahko šel brez večje omejitve po višini, tako da grem raje severno okrog Ingolstadta, kjer imam več možnosti manevriranja.

Tudi tu so oblaki vse bolj črni in sonca vse manj. Kje najti dviganje v takem vremenu? Pozoren sem na vsako, najmanjše znamenje. Višina vztrajno pada, sem že pod 700 m AGL. Najdem šibko dviganje, nekoliko nižje se mi pridruži Antares, pridobim 300 m, dokler dviganje ne ugasne. Očitno tudi njemu ni šlo brez težav, če sem ga prehitel. Nekaj kilometrov naprej, pod velikim temnim oblakom, dobim boljše dviganje, tudi Antares se pridruži nekoliko nižje. 100 m pred temo baze na 2150 m švignem proti zahodu, črnina me vleče vase, palico tiščim naprej, hitrost se povečuje. Šele po 11 kilometrih je konec oblaka, ki me izpusti izpod svojih peruti na 2300 m QNH. Nadaljujem v smeri Ulma. Zdi se mi, da bo to danes zadnji drsni let, saj je očitno na velikem področju pred menoj pred kratkim deževalo.

Čez nekaj časa v daljavi zagledam nekoliko čudno scefrane oblake, vendar mi vlivajo upanje. Dosežem jih na 560 m AGL, po 78 km letenja naravnost. Najdem dviganje 1,4 m/s v katerem pridobim dobrih 600 m višine. Nadaljujem v smeri Stuttgarta, saj se na robu terminalne cone letališča, nahaja športno letališče Hahnweide, ki ga dobro poznam in do tja je le še slabih 100 km. S te višine in s pomočjo FES pogona ga namreč že lahko dosežem. Tam je tovarna Schempp-Hirth in glede na to, da je za jutri napovedan dež, bi vsaj imeli kaj početi. Severno od Ulma začenjajo nastajati novi oblaki, kljub temu, da je že pozna ura, saj je območje švabske Jure odličen teren za razvoj termike. Ponovno se srečava z Antaresom, tokrat na enaki višini. Po radijski postaji se dogovoriva,  da skupaj nadaljujeva ob robu terminalne zone Stuttgart. V zadnje dviganje uletim 100 m pod Antaresom, vendar ko ga ob zapustiva ob 18:45, sem 50 m nad njim. Športnih letališč je tukaj veliko, eno izmed njih je znani Klippeneck, ki se nahaja na robu planote švabska Jura, na višini 960 m in imava dolet do tja. Tam bi zagotovo lahko vzletela v naslednjih dneh.

Vendar tja priletiva 400 m nad letališče in dolina je še skoraj 300 m nižje. Eno letališče je 15 km naprej, drugo 23 km. Malo začne padati dež, ker Antares leti prehitro, zgubi več višine in ni več v doletu do drugega letališča, zavije proti prvemu in tam pristane. Sam imam sicer še dolet do drugega 7 km naprej, vendar se raje odločim za družbo. Zato prav tako zavijem proti prvemu letališču Schwenningen, z asfaltno stezo. Nad letališčem precej požira in tako sem hitro na tleh ob 19:10, po osmih urah letenja in 540 km od štarta v Jihlavi.

Pokličem zemeljsko ekipo. Luka in Dominika sta že nekje pri Stuttgartu. Do 22. ure morajo vsi tekmovalci objaviti svoje lokacije. Veseli ugotovimo, da nam je uspelo priti najdlje. Za naslednji dan je napoved dež.