Dolgo sodelovanje s Češkimi Budjejovicami

(OPENSOARING, 3. avgusta 2018, besedilo Boris Kožuh)

Odprtje svetovnega prvenstva v jadralnem letenju je bilo v Čeških Budjejovicah, na čudovitem starem trgu, ki ga je dobro poznal prav tako znameniti vojak Švejk. Trg je, tako vsaj pravijo, največji v srednji Evropi. Sicer pa so Češke Budjejovice glavno mesto pokrajine Južna Češka.

V Budjejovicah sta dve letališči: nekdanje vojaško, ki danes služi kot potniško in športno v vasi Hosin, kjer se odvija svetovno prvenstvo. Obe sta skoraj v mestu: pravzaprav na robu mesta. Športno letališče ima tri steze: asfaltno in dve s travo. Klub ima velik hangar, letališki stolp in veliko stavbo, kjer so tudi sobe za goste. Pred leti je bilo tukaj tudi evropsko prvenstvo za letalke. Ko je še bila še skupna država Češkoslovaška je na državnih prvenstvih za letalke nastopalo tudi po petindvajset tekmovalk, ki so nekajkrat zmagovale na evropskih in svetovnih prvenstvih, Hana Zejdova pa je pred dvajsetimi leti postavila več svetovnih rekordov.

Aeroklub Češke v Budjejovicah, organizator letošnjega 35. svetovnega prvenstva v jadralnem letenju, je zanimiv še po nekaj zadevah. Pred razpadom Jugoslavije smo v Aeroklubu Split sodelovali z aeroklubom v Budjejovicah. Prišli so k nam v Sinj z Vivatom, leteli na vseh naših letalih in prvič tudi v hribih. Zlasti jih je navdušil naš letalski park: Cessna 172, Piper Supercub in Pilatus B-4. Najbolje od vsega pa je bilo, da so lahko samostojno leteli na vseh teh letalih. V svojem klubu so imeli “zgolj” Zline, Blanike in enosedežne VSO-10. Njihov inšpektor in inštruktor Aleksander Kubovec nas je na Blaniku učil akrobacije. S svojim pedagoškim pristopom je navdušil za akrobacije mene, ki sem dolgo odklanjal akrobacije, zdaj  pa redno akrobatiram tudi s starodobnikom Olimpijo. Dober in izkušen učitelj v Sinju je postavil vse na glavo.

Krona akrobatiranja v Sinju se je napovedala nek četrtkov večer davnega leta 1989. Pravkar se je končala redna večerna igra briškule in trešete, ki je služila, da se je vedelo, kdo plača večerjo. Naš akrobatski učitelj je bil znan, saj sta s prijateljem Franto Bartonom edina na svetu izvajala figuro »zrcalni let« z dvema Blanikoma. Pri čakanju na večerjo so mladi splitski piloti hoteli vedeti, kako se leti zrcalni let. Po prvih dveh stavkih se je Saša naglo ustavil in rekel: »Ah, kaj bi vam pripovedoval na suho, raje vam to pokažem. Ali lahko kje dobite še enega Blanika?«. Takoj smo pritrdili, saj smo bili v tesnih stikih z klubom v Mostarju, manj kot 100 kilometrov od nas. Takoj je poklical Franto v Prago in ga nagovoril, da pride v Sinj. In res, v soboto je drugi pilot priletel na letališče v Splitu, kjer ga je že čakala naša Cessna. Dve zapregi sta vzleteli in ko sta bili na višini tisoč metrov so se naši na zemlji spomnili, da bi bilo ves program dobro posneti iz Cessne. Blanika naj bi v zapregi počakala, da vzleti Cessna s snemalcem in se dvigne na njihovo višino. Akrobata sta odgovorila: »Mi bomo opravili program, za snemanje pa lahko vzletimo še enkrat«.

Na zemlji je bilo poleg vseh naših članov še kakih petindvajset motornih pilotov iz drugih klubov, ki so sodelovali na hrvaškem reliju. Ko sta se pilota Saša in Franta pripravljala za drugi let, sta ponudila, da z njima v spodnjem Blaniku lahko leti upravnik Matko Raos. Zaradi preobremenitve v zgornjem Blaniku, ki leti hrbtno, ne smeta biti dva pilota. Vzleteli so in spet smo videli celoten program z zrcalnim letom. Po pristanku je z njima letel še predsednik kluba Goran Kovačević. Torej smo videli še tretji zrcalni let. In ko smo že mislili, da je to zares konec, je Saša ugotovil: »Zahvaljujoč Borisu smo sem prišli, naj še on leti.« In tako sta nad Sinjskim poljem tisti dan prikazala zrcalni let še četrtič. Za zgodovino lahko ostane zapisano, da ne prej in ne pozneje v enem dnevu ni bilo zrcalo pokazano štirikrat.    

Takrat smo prvič lahko jadralni piloti izvajali iz zraka protipožarno izvidništvo. Sicer so to vsakodnevno izvajali naši motorni piloti z letalom Utva-75. Prešolali so nas na dvosedežnega Vivata. To je motorni Blanik, ki so mu naredili nov kljun in kabino ter dodali močnejše podvozje. Z Vivatom smo leteli nad dalmatinskimi otoki redno protipožarno izvidništvo. To nam je šlo tako dobro, da smo razmišljali o nakupu Vivata. Toda tudi za češke pilote je bilo protipožarno izvidništvo nekaj navdušujočega. Kako tudi ne saj smo leteli nad šibenskimi otoki, Drvenikom, Šolto, Hvarom, Visom, Bračem in Korčulo. Za nameček smo se s Korčule vračali ob Biokovu in Mosoru, na koncu pa še nad Sinjskim poljem, s čudovito Cetino in nad njo Kamešnico.

Češki piloti so prišli k nam v Dalmacijo še nekajkrat. Z njimi vzdržujemo stike do danes. Najpogostejši gost je bil Ludek Kluger, ki je sedaj eden od dveh direktorjev svetovnega prvenstva.

So pa za nameček Budjejovice povezane tudi s slovenskimi piloti. Razširjena rodbina Žnidaršičev in zetov se je tudi nekajkrat odpravila tja. Matija in Jernej Lokovšek sta se odločila za šolanje akrobacij pri inštruktorju Saši Kubovcu. Če se prav spominjam so na letališče Hosin prišli z družinami. Luka je bil še majhen in sva skupaj hodila po modelarskih trgovinah. Bil je namreč moj modelarski učenec, na kar sem še danes ponosen.

Nekaj let pozneje je Matija spet odšel v Budjejovice in tam prikazal svoje novo jadralno letalo Lak-17. Pa še ena povezava. Jernej in Nina sta pred leti tekmovala na odprtem češkem prvenstvu v razredu dvosedov, prav na budjejoviškem Blaniku. Jaz sem jim posodil svojega Jantarja, oni pa nam Blanika za tekmovanje. Seveda je bila družina Lokovšek polnoštevilna in še več: tam bila je tudi babica, kot guvernanta.

Žnidaršiči se pač držijo tradicije: tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu so najštevilnejša ekipa. Občasno jim v tem pomagajo Lokovški.